Od Robija do IRONMANA poglavje 4

07 Mar Od Robija do IRONMANA poglavje 4

Kmalu po prihodu domov sem začel gledati možnosti za tekmo naslednje leto. Kje in kdaj bom postal IRONMAN.? Sedaj sem verjel, prvič v življenju sem čutil, da res lahko dokončam celotno razdaljo. In ne le dokončam. Lahko jo opravim v solidnem času, pod 11 urami. Ker mi, zaradi možnosti treningov, bolj ustreza druga polovica leta sem iskal termine v jesenskemu času. Želja, da je trasa čim bolj ravninska je malo otežilo nalogo, a kot nalašč sem našel popolnoma primerno tekmo zame. Cervia – Emilia Romania, konec septembra. Ena najbolj ravninskih tras v koledarju po celem svetu. Popolno! Kar takoj že meseca novembra sem plačal prijavnino v znesku slabih 700€ in poti nazaj ni bilo več. Verjetno se tudi vam zdi znesek za eno tekmo visok. Če vplačaš prijavnino kasneje, se cene povzpnejo celo do 1000€. Plačaš veliko, da moraš vložiti še ogromno truda, da se sploh pripraviš na tekmo, potem pa jo je umetnost še izpeljati. Marsikdo do tekme kasneje sploh ne pride. Ampak triatlonci smo malce nori, vsaj tako nam pravijo ostali ljudje. Jaz sicer mislim, da je to eden najlepših športov. Je pa res, da od človeka zahteva ogromno vloženega časa. Od večine prijateljev sem dobil približno takšna sporočila: »Jaz ne grem pa da meni plačajo 1000€, ne pa da bi moral še plačati za to.« Približno takšne odgovore sem dobival. ????
Na svetu je nekaj 10 000 takšnih norcev. Za tekmo v Cerviji se nas je prijavilo 3000. 21.9.2025 je bil datum, ko se bom okronal za IRONMANA. Dan, ko bom tekmoval le sam s sabo in čisto nič drugega na svetu ne bo pomembno v tistem trenutku. Datum sem si zapisal na koledar in na vidno mesto v moji sobi. Od takrat dalje je bil ves čas prisoten nekje tam v ozadju v moji glavi.
Prvih 14 dni sem namenil raziskavi treningov in prehrani. Sedaj sem sicer imel že ustaljen plan treningov, potrebno jih je bilo le časovno podaljšati. 3 leta zbiranja kilometrov so bila prava naložba za začetek bazične priprave. Odločil sem se, da bom do pomladi zopet le nabiral kilometre in ure treningov. Treniral bom 2-3x na teden in poskušal premagovati srednje dolge razdalje. Tudi bazen je bil eden izmed ciljev. Samo, da sem v stiku z vodo. Ob pisanju plana sem si postavil željo, da naredim v letu 2024, 400h treningov v 9 mesecih. Zavedal sem se, da to ni realno, ampak je bolj želja. To je pomenilo 10-12h aktivnosti na teden. V zečetnih tednih sem bila daleč od cilja. Uspelo mi je biti aktiven le okoli 5h tedensko. Če sem bil aktiven 3x po 1,5h ni bilo to niti 5h. V Sloveniji je bilo težko nabirati kilometre. Na trenažerju v sobi je bilo na kolesu peklensko vroče in sem težko zdržal že 90 min, zunaj za tek je bilo hladno in sem uspel delati le po 12km, kar je pomenilo nekje 60 min aktivnosti. Tudi v bazenu nisem nikoli do sedaj zdržal več kot 1h, kar je v 3 treningih pomenilo le 3,5h. Ni lahko nabrati 12 ur na teden, sploh ne v zimskemu času. Na tekmi pa bom toliko ur moral zdržati v kosu. Jao… Tako sem sicer počasi, a vztrajno nabiral kilometre. Bil sem v velikemu zaostanku željenih 400h treningov. Zavedal sem se, da to ne bo mogoče. K sreči je prišlo kmalu toplo vreme in lahko sem začel trenirati zunaj. Najprej le tekaško, kar sem vseeno počel večino zimskih mesecev, a sedaj sem si lahko privoščil tudi intervale in daljše razdalje. Z aprilom sem na prosto spustil tudi mojo že kar staro specialko in začel sem nabirati prve kilometre na cesti. Sandi mi je svetoval, da bi si za naslednjega pol leta izposodil pravo kronometersko kolo. Začel sem jih iskati po spletu in v kolesarskih krogih. Zneski novih, ki bi bili primerni zame, so se gibali okoli 10.000€, rabljenih pa okoli 5000€. Nisem našel pravega zase, za katerega bi bil pripravljen odšteti takšno vsoto. Baje je s kronometrskim kolesom vsaj za 10 – 15% lažje prevoziti dirko kot z mojemu, so mi razlagali izkušenejši triatlonci. Razlika bi naj bila okoli 30 min na tekmi, kar se mi je sicer zdelo ogromno. Vseeno sem se odločil, da v kolo ne vložim dodatnega denarja in bom na njega namestil tako imenovane »rogove«. Namesto novega kolesa sem poiskal specialista za nastavitve kolesa Bikefittingniko, kjer so mi res natančno in zelo profesionalno nastavili kolo glede na moje potrebe. Prej me je med pritiskanjem pedal ves čas bolelo v ledvenem delu. Po nastavitvi kolesa, pa se je moj položaj na kolesu izboljšal in nisem imel več toliko bolečin v zapestju in spodnjemu delu hrbta. To bi moral narediti že zdavnaj sem ugotovil. Žal malo pozno.
Zanimivo je dejstvo, da praktično med vsemi leti treningov nisem imel poškodb. Nisem niti hodil na masaže ali fizioterapije. Bil pa sem discipliniran in sem pogosto ob večerih izvajal samomasažo. Valjčkanje in raztezanje so bili moji zvesti spremljevalci in verjetno je bil to glavni razlog, da sem vse priprave naredil praktično brez poškodb, masaž ali fizioterapij. Mislim, da sem imel masažo le 2-3x letno, kar je bil super pokazatelj, da sem nekaj delal prav.
Sandi in ostali, ki so dirko že prevozili so se držali za glavo, ko na kolesu še kar nisem imel nameščenih »rogov«, za kronometerski položaj, do tekme pa so bili le še 4 meseci. A to ne bi bil jaz, če si zadev ne bi še oteževal. Bom že, sem si mislil in še vedno vse do julija vozil kolo v pokončnemu položaju. Zelo bi bilo pomembno, da se telo navadi na položaj, v kateremu praktično ležiš na kolesu. Predstavljajte si, da si na dirki v temu položaju neprekinjeno 6h. Jaz pa sem manj kot 3 mesece pred tekmo vozil še vedno v pokončnemu, amaterskemu položaju. V tem času sem sicer prvič v kosu prevozil 100 km. Bil je poseben občutek, posebna prelomnica, a po prihodu domov sem bil čisto na koncu z močmi. Žal moram priznati, da sem zopet pričel zelo dvomiti, kako bom naredil na tekmi 180km, za tem pa bom odtekel še maraton. Že res, da sem lani dokaj enostavno opravil s polovičko, a sedaj me čakajo vse razdalje pomnožene z 2. Potrebno se je bilo odločiti, da od julija dalje ne potujem več na turnirje. Tako sem junija zaključil z WTA turnejo in to se je kasneje izkazalo za pravilno odločitev. Plan, da poskušam oddelati vsaj 10h tedensko sem junija prvič izpolnil. Zaostajal sem kar 80h treningov za planiranimi. Jasno mi je bilo, da se tega časa ne bo dalo nadoknaditi.
Ker zaradi narave moje službe nisem mogel delati tedenskih planov, je moje planiranje izgledalo približno takole. Aha, jutri imam med treningi 2h časa, to bo ravno dovolj, da grem ob Savinjo in oddelam 1h tekaških intervalov. V torek popoldne nimam treningov, grem na kolo za 3h. V sredo dopoldne grem na hitro v bazen za 1h, potem sem na tenis terenu do večera. V četrtek bom poskušal zvečer po treningih odteči daljši tek okoli ure in pol. V petek ne bo šlo skozi nič, za vikend pa grem na daljšo kolesarsko razdaljo (100km+). Trenerji za triatlon bi se takšnemu planiranju smejali, a tako je bilo. Večkrat sem med dnevno pavzo teniških treningov ali namesto kosila oddelal triatlon trening, med treningom pa jedel gele ali proteinske tablice. Verjetno ne potrebujem ponovno razlagati, da sem skoraj vsak trening imel dvome o smiselnosti mojega početja. Podati se na pot s kolesom, ki bo dolga okoli 110 km, že v prvih kilometrih pa sem čutil trde noge kot kamen, za nameček pa mi je v glavo pihal še močan veter. Da ne omenjam, da zavetrja pred mano ni bilo. To si je težko predstavljati, kaj dela glava v takšnih trenutkih. Na vse mogoče načine se upira. 90% vseh treningov sem opravil sam. Največji razlog za to je bilo prav moje planiranje. Težko sem se s kom dogovoril za skupne treninge, ko pa sam nisem vedel 2 dni vnaprej kakšen trening bom opravil, oz ali ga sploh bom uspel opravil zaradi časovnih stisk. Tako sta minila maj in junij. Telo se je začelo odzivati, srčni utrip je padal, vse lažje je bilo premagovati kilometre in tudi glava je postajala vse bolj navajena na dolgoročno trpljenje, predvsem pa na monotonost treningov. Tisti, ki me boljše poznajo vedo, da se mi mora ves čas kaj dogajati, med 100 km pa se ne zgodi prav dosti novega, le narava okoli se spreminja in ves čas je potrebno paziti na divje voznike, ki so včasih res nepredvidljivi. V preteklih letih je bilo nekaj zelo stresnih dogodkov, ko sem moral tudi zapeljati s ceste, saj bi sicer čelno trčil v avto. Prehitevanje nasproti vozečega avtomobila po moji strani ceste, sekanje ovinka po moji strani, prehitevanje tako blizu, da sem se z ročko dotaknil avtomobila… Sreča me je spremljala, še sem tukaj in lahko z vami delim to izkušnjo.
V začetku julija sem le uspel najti »rogove« za mojo specialko. Čuden občutek je bil, ko sem s telesom zavzel kronometerski položaj na kolesu. Moram priznati, da sem v njemu na začetku zdržal le kakšno minuto. Tekma na kolesu pa traja 360 minut. Uh, kako daleč od uspeha sem še bil. V naslednjih 2 mesecih in pol me je tako čakal resen izziv. Trudil sem se spreminjati položaj na kolesu in kar se da veliko časa ostati v pravilnemu položaju. Trpel sem, silil sem se, hrbet je zelo bolel saj je bil v neprijetnemu položaju, a druge kot vztrajati ni bilo. Če želim opraviti 180 km, sem se moral navaditi na ta položaj.
Prišel je čas dopusta. Prvič sem na morje vzel tudi kolo. Odpravili smo se na mali gorat otok Lastovo, kar ni bilo ravno po godu moje letošnje trase, a toliko ravnine je bilo da sem lahko vadil nov položaj na kolesu in nabiral kilometre, pa čeprav večinoma višinske. Na morju imam vsako leto cilj narediti bazo plavanja. Tako je bilo tudi tokrat. Plavanje je bilo na sporedu 2x dnevno, vsakič po kilometer ali več. Vsak dan pa je sledil še tek 1h ali kolo 1,5h. Tako sem v vročih dneh bil na kolesu ali tekel ob cesti že okoli 6. ure zjutraj. Tudi za tek ni bilo ravnin, zato sem moral večinoma teči gor in dol. Sredi dopusta me je prešinila malce nora ideja. Kaj če bi preplaval okoli polovice otoka Lastovo. Po mapi na internetu sem izračunal, da ta razdalja znaša približno 10km. Ker sem do sedaj v kosu 2x na tekmi preplaval le 1,9 km, je bil ta podatek dokaj zastrašujoč. Za spremljavo sem tako prosil sina Larsa, ki bi me spremljal na supu. Najprej sva to preizkusila v zalivu, kjer smo živeli in izgledalo je, da je ideja uresničljiva. Nekega jutra, ko je bilo morje dokaj mirno in ni preveč pihalo sva se odpravila na pot. Verjel sem, da lahko premagam takšno razdaljo. Na sup sva navezala hrano, pijačo, kremo za sončenje,… Skratka dobro sva se opremila, saj nisva natančno vedela kaj naju čaka. Na noge sem si nataknil kratke plavutke in na sicer nestrinjanje moje žene (češ da sem nor in da otroka spravljam v nevarnost) sva odrinila na drugo stran otoka. Moram vam pojasniti, da med zalivom kjer smo bili in med naslednjemu, ki je bil oddaljen cca 5km ni bilo ničesar. Samo skale in odprto morje, midva pa sama na supu. A mislil sem si, da če ne bom zmogel se bom pač usedel na sup in bova skupaj odveslala naprej. Prva dva kilometra sta potekala dokaj normalno. Ni bilo prevelikih valov, počutil sem se dobro. Vsake toliko časa me je malce prešinila misel o morebitnem srečanju s kakšnim morskim psom, ko sva bila sredi prečkanja večjih zalivov in je bilo morje pod mano zelo globoko. Ko sem imel obraz obrnjen navzdol sem videl le modrino, takrat pa dela domišljija in spomini s filmov (Žrelo…). Skratka neprijetni občutki. Poskušal sem le zamahovati z rokami naprej in se osredotočati na tehniko. Lars me je ves čas spremljal. Naredila sva postanek na 2 kilometrih, malo pojedla in popila ter odšla naprej. Tako sva storila še 2x. Med plavanju naju je srečala dokaj velika ladja, ki je plula le nekaj 10m stran od naju in ni bil prijeten občutek, ko se nama je približevala. K sreči sva prišla do zaliva, kjer se je začela »civilizacija« in od tam je sledilo še slabih 5km poti ob obali, ki je dokaj poseljena. Občutki so bili boljši, počutil sem se bolj varno. Roke pa so zamahovale meter po meter. Rame so bile čedalje težje, a nekako je šlo. Res moram pohvaliti tudi Larsa, da je zdržal to razdaljo na supu saj je bil star le 10 let. Po 6 urah nama je uspelo priti na cilj. Zelo sva bila vesela. To je bila še ena pomembna prelomnica, predvsem za mojo glavo, saj sem si prvič dokazal, da bom zagotovo preplaval 3,8 km na tekmi.
Po dopustu je sledila baza na kolesu. Večkrat sem poskušal narediti treninge daljše od 100 km. Tekel nisem tako veliko, plaval praktično nič. V avgustu bi moral iti na tenis turnejo v Ameriko, pa je zaradi poškodbe igralke odpadla. Lahko sem zagrizel v treninge in privajanje na nov položaj na kolesu. Ostal mi je le še en izziv pred samo ironman tekmo… V preteklosti sem že pretekel razdaljo, ki je znotraj IRONMAN dirke 42 km, sedaj tudi doplaval več kot 3,8 km, prekolesaril pa sem največ le 115 km. Poskusil sem narediti podoben preizkus za kolo, kot sem ga naredil za plavanje. Odločil sem se, da se s kolesom peljem od doma do Kopra. Za podvig sem si izbral čudovit dan v avgustu, ko so naši mladi tenisači imeli tam teniški turnir, kar je pomenilo da bom lahko za nazaj naložil kolo na streho avtomobila. Želel sem si dokazati, da sem sposoben prepeljati več kot 180km. Startal sem ob 5:30 zjutraj. Bilo je čudovito jutro. Proti Ljubljani je šlo res lepo. »Stara« cesta je bila prazna in nisem imel problemov z nevarnimi vozniki. Dokaj hitro sem bil čez Trojane in v Ljubljani. Tam sem se ustavil pri prijatelju. Žal so mi semaforji skozi Ljubljano kar ubili ritem kolesarjenja, saj nisem mogel voziti brez ustavljanja. Končno je prišla Vrhnika in hribovit svet. Veliko klancev. Na kratko sem se ustavil na kosilu in nadaljeval pot. Minevalo je brez večjih problemov. Ko sem prišel do Nanosa, pa je v mene zapihal čelni veter. Super, da bom zadnjih 50 km prevozil še s to nadlogo sem si mislil. K sreči se je cesta od tam naprej v večini primerov spuščala in je bilo malo manj moteče. Vseeno pa sem bil res utrujen, ko sem zapeljal v zadnje kilometre. Na primorskem je zapihalo res močno in zadnjih 15 km je bilo neverjetno zahtevnih. Celotno pot sem se poskušal držati taktike pitja gelov in uživanja proteinskih ploščic. Enako, kot bom poskusil na tekmi. Izjema je bil le kos pice na poti. Končno sem prispel v Koper na teniški center, kjer se je kolesarki števec po 7 urah ustavil na 195km, s povprečno hitrostjo nekaj več kot 28,5 km/h in skupnimi 1500 višinskimi metri. Odkljukal sem še zadnji manjkajoči cilj, tudi rit je pripravljena. Sedaj sem premagal vse razdalje. Sicer posamezno, a premagal sem jih. Le še združim jih skupaj v enem dnevu in postal bom IRONMAN. Lažje sicer rečeno, kot izvedljivo, a res sem začel verjeti, da je moj cilj izvedljiv. Startal bom na končni čas pod 11h.
Le še mesec dni je bilo do tekme. V telesu sem začenjal čutiti pozitivno tremo. Blizu je bil trenutek, ko bo šlo zares. Rezerviral sem hotel, naročil zadostno količino gelov in proteinskih ploščic. Plan je postajal vse bolj natančen, telo vse bolj pripravljeno in adaptirano. Moram priznati, da sem bil vseeno zelo zaseden z ostalimi obveznostmi, a ta želja ki je bila v meni res velika je bila močnejša od morebitnega izostalega treninga. Bil sem posvečen in 100% naravnan k cilju. V Zadnjem mesecu sem nekajkrat opravil tako imenovani duatlon. To pomeni, da sem najprej s kolesom odpeljal med 60-80km, potem pa odtekel še cca 10 km. Tako sem telo privajal na menjavo disciplin. S količino nisem popuščal. Dodal sem plavanje in kar nekaj tednov v poletnih mesecih sem se približal 12h treningov v enem tednu. To je pomenilo, da sem bil aktiven 5-6 dni vsaj po 2 uri. Dobro sem treniral in postalo mi je všeč. V takšnemu ritmu sem nadaljeval do 14 dni pred tekmo, ko sem se odločil da spustim količino in začnem s počivanjem telesa. Kar sem naredil sem naredil. Sedaj moram samo paziti, da slučajno ne zbolim. Pripravljen sem, da postanem IRONMAN. 3 leta in pol treningov je bilo za mano. Čas je bil za odločilen korak, ki sem se ga neizmerno veselil. Pripravljen sem!
Kako so izgledali zadnji dnevi in sama dirka pa v naslednjemu (zadnjemu) poglavju.