Dirka – zadnje poglavje

23 Mar Dirka – zadnje poglavje

Dnevi so kar naenkrat bili drugačni, kot sem jih bil vajen zadnje mesece. Imel sem več časa zase, bolj sem bil svež in več sem se lahko posvečal družini in klubskim obveznostim. Treningi so bili dolgi le še 1h na dan. Ravno toliko, da sem držal telo aktivno in sem imel dober mišični tonus. Preventivno sem si v zadnjem tednu rezerviral 2 masaži. Toliko jih sicer nisem imel v celemu letu, a moram priznati da je prijalo!
Če še kdo ne ve natančno kaj sploh je IRONMAN, bom na hitro opisal. To je najdaljša oblika triatlona v kateri mora tekmovalec v zaporedju premagati 3,8 km plavanja (časovna zapora je 2h in 20 min po startu), 180km kolesarjenja (časovna zapora je 10h 30 min po startu) in odteči maraton 42 km (vse to v manj kot v 17h, kar je zadnja časovna zapora, sicer si izločen). Že vsaka od posameznih disciplin je zahtevna in spoštovanja vredna, povezati vse skupaj pa je nekaj posebnega. Za večino udeležencev je preizkušnja tekma samih s sabo. Le za skupino profesionalcev, ki jim je to služba, je to prava tekma. Ni dovoljenih telefonov na poti, slušalk v ušesih ali podobnih naprav, na kolesu se ni dovoljeno voziti v zavetrju. Nihče od zunanjih ljudi ti ne sme pomagati med samo tekmo. Pravil je ogromno, sodniki pa so za profesionalce zelo striktni, za amaterje pa včasih malo manj (govorim predvsem o vožnji v zavetrju na kolesu). Start tisočih udeležencev je po navadi v kratkih intervalih (6-10sec). Začne se torej z borbo med sabo v vodi. Plavanje eden čez drugega. Kaos. Pa nadaljuje z iskanje svojega kolesa med tisoči koles (če si ne zapomniš točno kje ga imaš, je lahko kar zahtevno), in na koncu še preživetje tekaškega maratona in borbe samega s sabo. To je na kratko IRONMAN. Že beseda je veličastna. V mojih očeh so bili ljudje, ki so ga opravili res spoštovanja vredni in pravi železni možje. Bil sem pripravljen, da se jim pridružim.
Očitno se pred mojo vsako tekmo vreme malce pokvari. Tokrat je sicer šlo kar zares, saj so 1 dan pred našim odhodom poročali o hudih poplavah v mestu, kjer bi naj bila tekma. Ulice s bile poplavljene z vodo, morje je prestopilo obalne nasipe, voda je nosila drevje po ulicah, sprožilo se je ogromno plazov. Zaprli so celo avtocesto. Skratka izredne razmere in to točno na mestu tekme. Ustrašil sem se, da bi dirko mogoče odpovedali, a so mi organizatorji po mailu zagotovili, da dirka bo saj se bo do vikenda vreme umirilo. Bil je četrtek, 3 dni pred tekmo (tekma je bila na soboto). V avto sem zložil vse stvari, naložil kolo na streho in se odpeljal proti Cerviji. Seveda je šla z mano vsa družina, navijati pa pridejo tudi prijatelji. Po poti sem po radiju še kar poslušal o hudih razmerah. Ko smo se približevali samemu prizorišču nas je 70km pred končno postajo zajelo hudo deževje. Komaj sem videl, kje naj vozim. Zaprtih je bilo kar nekaj cest, zato sem izbral stransko, ki je zgledala odprta. Vmes sem preveril, če je možen dostop do hotela z avtom, a odgovora ni bilo. To me ne bo ustavilo pri mojemu cilju postati IRONMAN, kar bo pač bo,« sem razmišljal. Ko smo se pripeljali v mesto je voda že izginila z ulic, za sabo pa pustila razdejanje. Povsod smeti, nikjer nobenega človeka, nobenega parkiranega avta, ulice popolnoma prazne. Mesto duhov. Parkiral sem pred hotelom, kjer bomo bivali, ki je bil le 100m od obale. Na recepciji nas je pričakala gospa, ki ni znala skoraj nič angleško in je bila zelo pod vtisom vremenskega dogajanja, čisto pretresena. Od takrat naprej je vse funkcioniralo kot mora. Ulice in plaže so sicer bile polne smeti, a to me ni motilo. Imel sem jasen cilj.
Za petek sem imel v planu lažji kolesarski trening v dolžini nekje 15 km in 5 km teka. Toliko, da sem malce pretegnil noge po dolgi vožnji z avtom dan poprej. Vozil sem se po ulicah in že začel čutiti utrip tekme. Povsod so bili tekmovalci. Pozdravljali smo se in drug drugemu želeli srečo. Globoko v sebi sem čutil ponos, da sem del te zgodbe. Turisti in mimoidoči so nas z nasmeški pozdravljali in že dan prej navijali za nas. Imel sem mravljince po telesu. Čudovito vzburjenje me je preplavljalo, a vseeno z malce negotovosti, saj nisem točno vedel v kaj se spuščam in kako bo moje telo reagiralo na celotno obremenitev. Popoldne smo odšli na prizorišče, kjer sem moral pustiti pripravljen vreče za menjave disciplin in kolo. Sledil je breafing, kjer so nam predstavili celotno traso, pravila in nas opozorili na določene nevarnosti. V dvorani nas je bilo približno 2000. Čutila se je neverjetna energija. Sami pozitivni ljudje, nabiti z energijo, pripravljeni, da premagajo IRONMAN razdaljo. Nobene tekmovalnosti ni bilo čutiti, kar je edinstveno za športno tekmo. Vsi smo bili navijači drug drugega. Kaj podobnega še nisem okusil nikoli v življenju. Vsi smo bili kot ena družina. Zanimivo mi je bilo, da je v dvorani ob vprašanju ali je za koga to sploh prva triatlon preizkušnja, roko dvignilo kar nekaj ljudi. To se mi je zdelo dokaj neverjetno, da se kdo loti prve triatlon preizkušnje, kar na najtežji način (res bi bilo zanimivo videti podatek, koliko teh je preizkušnjo tudi zaključilo).
Že dneve pred odhodom sem okronane IRONMANE spraševal o taktiki tekme. Kot v ostalih športih je tudi tukaj kar veliko odvisno od taktike. Taktika vnašanja hrane in vode, taktika tempa v določenih segmentih tekme, kaj imeti s sabo, kako se obleči, preventiva, razmišljanje, problemi… Res sem bil vesel nasvetov Sašota, Sandija in Jana, ki so mi vsak dali nekaj pametnih napotkov, katere sem potem lahko uporabil pri pripravi za tekmo ali pa med samo tekmo. Glede hrane sem se odločil za taktiko konzumiranja gelov kar iz bidona. Tega nisem prej nikoli počel. Vedno sem jedel gel po gel, tokrat pa sem v bidon zlil kar 14 gelov, ki bi naj zadostovali za 6 ur kolesarjenja (to je bil moj časovni cilj). Ob misli, da bo jutri na meniju za zajtrk, za kosilo in za večerjo gel, me je kar zmrazilo. Že res, da sem bil na treningih vajen jesti enake gele, a nikoli niso nadomestili mojega glavnega obroka. Bili so le hrana znotraj treninga. Tokrat bodo moje vse. Če telo preneha sprejemati gele in začne zavračati njihov vnos je moje tekme konec. Torej v bistvu sploh ni potrebno, da si dobro pripravljen, če telo ne sprejme hrane bo slej kot prej odpovedalo. Verjel sem, da bo vse ok. Drugega mi ni preostalo. Bo že nekako, je moja stara fraza.

Večer pred tekmo se me je začela lotevati nervoza. S prijatelji, ki so me prišli spodbujat v Italijo smo šli na večerjo. Nisem imel ravno apetita. Celo telo me je bolelo. Vse mišice sem čutil. Neverjetno, kaj dela naša glava ???? Komaj sem čakal, da mine naslednjih 12 ur in se tekma začne. Štart je bil predviden za 7.30 s prvimi tekmovalci, cona za menjave pa se bo zaprla ob 7.00. Pripravil sem si še zadnje stvari v vreče, nastavil budilko na 5.00 in poskušal zaspati. Ni šlo. Verjetno je vsak od nas kdaj imel podobne težave, ko je imel naslednji dan na sporedu nekaj nevsakdanjega, zelo pomembnega. Na ta dan sem čakal 3 leta in pol. »Moraš zaspati, moraš se spočiti, moraš biti naspan,« je odmevalo v moji glavi. To je le še oteževalo vse skupaj. Ne vem, kdaj sem zaspal.
Budilka je zazvonila in akcija. KONČNO! Lars je želel iti z mano. Zapustila sva sobo in šla v recepcijo, kjer so nama pripravili zajtrk, saj nas je bilo kar nekaj s hotela, ki smo tekmovali in so za nas pripravili poseben zajtrk. 6.00 smo odšli in poskušali avto parkirati čim bližje cilja, da bom po tekmi lažje prevzel kolo. Nekako smo se prebili približno 500m od ciljne arene, dobra pozicija. Povsod je bilo že ogromno ljudi in tekmovalcev. Vsak se je pripravljal po svoje. Večina jih je imela res kvalitetno opremo, drese, spremljevalce. Bili so v skupinah, v parih… Počutil sem se zelo drugačnega, samega. A vedel sem po kaj sem prišel in hitro spremenil svoj pogled ma situacijo. Z dvignjeno glavo sem v cono za menjavo odnesel gele in napitke za med tekmo, preveril napolnjenost zračnic in se počasi podal proti startu. Napovedano je bilo lepo vreme z dokaj močnim vetrom, kar me sicer ni veselilo saj to pomeni trpljenje na kolesu, ki je bila moja najslabša disciplina. Oblekel sem si neopren in odšli smo proti startnemu mestu za plavanje. Prečkali smo tudi ciljno ravnino, ki je bila opremljena z rdečo preprogo. Izgledalo je čudovito in v glavi sem si narisal podobo sebe, kako čez 12h tečem po njej z največjim nasmeškom na obrazu. Skočil sem v vodo in odplaval nekaj 100m. S čolni so nas začeli hitro poditi z vode. Čas je bil za start. Postavil sem se v nepregledno vrsto tekmovalcev, v skupino za plavanje s časom okoli 1h 15 min. Pred mano je bila zagotovo polovica vseh sodelujočih. Bilo je že dokaj toplo, sploh v neoprenu. Spil sem še zadnji požirek vode, nato pa se poslovil od Larsa in Dejana in odštevanje se je lahko začelo. V vrsto sem se postavil približno ob 7:15. Start izgleda tako, da na vsake 8 sekund spustijo 6 tekmovalcev. Lahko si izračunate koliko časa mora čakati 3000 tekmovalec. Vmes so nas spodbujali z glasno glasbo. Čutilo se je navdušenje med vsemi. Ploskali smo, peli, skakali in se pogovarjali. Žal sem tukaj naredil nekaj napak, saj s sabo nisem imel nobenega gela, vodo pa sem odvrgel veliko prezgodaj. Štartal sem namreč šele ob 8:15. Pol ure kasneje kot sem predvideval in kot sem rekel družini (načeloma sem na vseh tekmah bil v časovnici celo tekmo, kot sem predvideval pred tekmo). To pomeni, da nisem jedel več kot 3 ure, kar si ne bi smel privoščiti. Na žalost ne moreš iti med čakanjem na start nikjer na WC, zato sem malo pred štartom malo potrebo opravil kar v neopren. Neprijeten občutek je, ko ti seč teče po nogah, ampak tam je to normalno. Vsi to počno. Veliko jih kasneje urinira na kolesu ali med tekom. Pa saj smo šli tako ali tako v vodo ???? Zadnje sekunde pred startom so se mi osolzile oči. To je to. Sedaj si samo ti in nič drugega. To je to, na kar si čakal vse treninge. Uživaj na polno. To je tvoj dan. To so bili stavki, ki so mi šli po glavi. V množici navijačev sem sicer lovil, če so kje še moji, a jih nisem našel. Končno sem prišel na vrsto za start. Zapiskalo je pod nogami in čas se je začel odštevati. Zavriskal sem in stekel v morje. Kmalu mi je zmanjkalo tal pod nogami in začel se je plavalni del ter borba z valovi in ostalimi tekmovalci. V morju, sploh na začetku je pač panika. Nič se ne vidi, s povsod letijo brce ali udarci, za nameček pa se s tabo igrajo še morski valovi in tokovi. Spomnim se, da sem si govoril da moram plavati umirjeno, ponavljal sem si tehnične stvari, a ko te vsake toliko zadane kakšen od sotekmovalcev, je težko biti miren in osredotočen. Na prvemu obratu (pot je označena z velikimi bojami) smo se zadeli skupaj mislim da celo 4 tekmovalci. Moral sem se čisto ustaviti. Potem sem se odločil, da grem malce z idealne linije in plavam sam. Nekako mi je uspelo, a vsake toliko se je našel kdo, ki je zašel na mojo pot. Do naslednjega obrata sta bila približno 2 km, tako da smo plavali vzporedno s plažo, oddaljeni 200m. Roke so bile dokaj dobro. Plaval sem v svojemu ritmu približno 2 min/100m in poskušal pasti v nekakšen avtomatski flow. Sicer je to v vodi najtežje, saj to res ni udobno okolje zame. Ne morem dihati kot želim, ne vidim, usta so slana… A tako pač je in potrebno se je prebiti skozi ta del tekme. Morda se sliši smešno, a imel sem tudi taktiko uriniranja skozi tekmo. Eden izmed tovrstnih postankov je bil planiran med plavanjem, saj tako ne potrebujem kasneje iskati wcja med tekmo. Zadal sem si misijo, da poskusim plavati tako avtomatsko, da bi lahko lulal kar med plavanjem. Nikoli prej nisem poskusil tega in moram reči, da me je to zamotilo za kar nekaj časa. Dolgo sem se koncentriral in verjemite mi, res bi bilo smešno moje takratne misli dati na papir ???? Bil sem navdušen sam nad sabo, ko mi je uspelo in sem plaval ter lulal. Sicer v neopren, kot bi lulal v plenice, a to je bil zame velik dosežek. Poskusite. Ni lahko.????
Ko sem prišel na zadnji obrat sem vedel, da je do cilja še približno 1500m. Roke so postajale težke. Začelo me je zebsti v telo, saj je temperatura vode zaradi poplav zelo padla in je imela okoli 20 stopinj. Biti v tako mrzli vodi več kot 1h je bilo zame nekaj novega. Zeblo me je predvsem v glavo. Nekajkrat sem se še zadel z ostalimi tekmovalci, a to me ni več toliko zmotilo. Zadnji obrat, še 500m sem imel do konca prve discipline. Bil sem zadovoljen, saj sem vedel da mi bo uspelo. Kmalu sem začutil tla pod nogami. Fantastičen občutek. Počutil sem se kar malo pijanega od vseh valov. Približno tako, kot se človek počuti, če po daljšemu času stopi s čolna na kopno. Pomahal sem mojim glasnim navijačem in tudi ostalim, ki so nas navdušeno spremljali. Začel sem teči in si po poti slačiti neopren. Med tekom sem našel še tuš in že sem bil v coni za menjavo.

Večina tekmovalcev le sleče neopren in nadaljuje dirko, jaz pa sem se odločil da si oblečem kolesarske hlače z debelo peno na riti, da me ne bi ožulilo na kolesu. Šel sem v šotor in se v miru obrisal in preoblekel. Pojedel sem gel, si zapel kolesarske čevlje in čelado ter s kolesom odtekel ven iz cone za menjavo. Dejan je tekel ob meni in res mi je s spodbujanjem dal ogromno energije. Zdelo se mi je, da je bil on še bolj navdušen od mene, da je prva disciplina za mano ????Zavpil sem mu: »Če bo šlo vse po sreči se vidimo čez 6h.« Prvi metri na kolesu so bili čudni. Noge so bile mehke. V prvem kilometru se je tekma skoraj usodno končala za mene, saj sem zapeljal v razpoko v cestišču, ki je nisem opazil in res ne vem kako sem se ujel, da nisem zgrmel na tla. Očitno mi je bilo namenjeno, da grem naprej. Kmalu smo zapustili mesto Cervija in se podali na odrta polja, kjer je močno zapihalo. Bil je hud veter. Sprva bočni, nato na našo srečo v hrbet, a zavedal sem se da če sedaj piha od zadaj bo potem pihalo tudi od spredaj. Hitro sem ujel dokaj soliden ritem. Pazil sem, da ne grem preveč iz cone watov in srčnega utripa, ki sem si ga določil. Po 10 km sem poskusil prvič spiti bidon z geli. Takrat pa prvi šok v tekmi. Želodec je rekel ne in že po prvemu požirku sem skoraj bruhal. Najprej me je zajela panika. Tekme je konec. Če telo ne sprejema gela praktično na začetku dirke, jaz pa imam s sabo samo to, bom težko nadaljeval. Hitro sem se zbral in si rekel, da moram iskati rešitve in da bo vse ok, da moram biti potrpežljiv in mogoče moje telo samo sedaj ne potrebuje dodatne hrane. Poskusil bom zopet malo kasneje, saj sem gel popil na menjavi, kar je bilo pred 20 minutami. Poslušati moram svoj želodec in svoje telo. Odločil sem se, da bom jedel po občutku in ne po planu, kot sem si ga naredil pred tekmo. In res je bilo tako. Kilometri so minevali, telo je najprej sprejelo proteinsko tablico in malo kasneje prvič tudi gel. Odleglo mi je. Vse je potekalo dobro. Počutil sem se sveže in lahko sem dobro pritiskal pedala. Povprečna hitrost je bila preko 30 km/h, moč vrtenja in srčni utrip sta bila konstantna. Bil sem zelo zadovoljen. Nekajkrat smo se s sotekmovalci združili v malce večjo razredčeno skupino, saj po ulicah niti ni bilo mogoče voziti 1 po 1 in z veliko razdaljo, kot velevajo pravila. Ob cesti je bilo čedalje manj ljudi. Ostali smo sami in zavili na avtocesto, ki je bila v obe smeri popolnoma zaprta za nas. Nor luksuz. Lahko smo se razporedili in tudi sodniki so kar veliko vozili okoli nas in opozarjali, če je kdo vozil preblizu drugega. Seveda nekateri niso upoštevali opozoril, zato so dobili rumeni karton, kar je pomenilo 5min kazni (kazen moraš prestati v naslednjemu prostoru ob cesti namenjenemu za prekrške, naslednje opozorilo je diskvalifikacija). Videl sem vse mogoče tekmovalce, z različno opremo, se prehranjevati na različne načine (nekateri so v kronometrski poziciji praktično jedli kosilo na kolesu????)… Večina seveda z veliko dražjimi in boljšimi kolesi. Takšne je bilo kar sladko prehitevati. Skratka poskušal sem si krajšati čas in razmišljati o drugih stvareh kot o bolečemu hrbtu, trdih nogah in bolečinah v zapestju, ki so se iz minute v minuto večale. Spremljal sem srčni utrip, podatke na števcu, pil gel in jedel čokoladke. Tako so minevali kilometri in že smo zavili z avtoceste proti kratkemu hribu dolgemu 2 kilometra. Organizatorji so očitno morali poskrbeti, da ima dirka nekaj višinskih metrov, saj bi sicer odvozili tekmo z le okoli nekaj 100 višinskimi metri. Tako nas je čakal kar strm klanec, ki je povzročal ogromno preglavic »kronometristom«. Veliko jih je celo hodilo v klanec, saj jim prestavno razmerje nastavljeno za ravnino ni omogočalo, da bi ga premagali. Spust je bil divji, užival sem v njemu in že smo bili na polovici kolesarjenja. Vrnili smo se na avtocesto in sledil je 2. krog. Z nekaterimi tekmovalci sem bil že od začetka kolesarjenja na približno enaki razdalji in odločil sem se, da se jih poskušam držati. Pil sem gele, izotonik in vodo ter zmanjševal kilometre do cilja. Še drugič smo zapeljali v hrib. Sedaj sem vedel, kaj me čaka in sem ga odvozil še bolj pogumno. Tam sem prehitel ogromno tekmovalcev, saj sem boljši v vožnji navzgor, kot po ravnini. Tudi zaradi moje telesne konstitucije, ki ni narejena za hitro vožnjo po ravnini. Vožnja navzgor nam je sicer vsem razbila ritem kolesarjenja in ni bila balzam, a bila je balzam za mojo glavo, saj se je zgodilo vsaj nekaj drugega kot ves čas pritiskati pedala po avtocesti, kjer vidiš kilometre naprej. Ko smo z avtoceste zavili nazaj proti cilju je čelno zapihal močan veter. Do cilja je ostalo še 30km, kar je pomenilo še približno 1h vožnje na trenutnih 4,5h. Noge so bile trde in težke in 1h v čelnem vetru je bilo zadnje, kar sem si želel. »Samo nekaj km zdrži,« sem si govoril, stiskal zobe, držal glavo navzdol in poganjal pedala. Trpel sem. Ampak to je del Ironmana. Če bi bilo lahko bi vsak postal ironman. Trpljenje je bilo del vsega skupaj in za to sem se odločil sam. Najhujša je bila misel, da je potrebno zdržati še maraton in ne veš kako se bodo noge obnašale kasneje. Končno smo zapeljali v zadnjih 10 km in prišli smo bližje mesta. Mesto nam je dalo zavetrje. Veter je popustil in začel sem zopet uživati. V zadnjih 2 kilometrih sem prehitel večjo skupino kolesarjev, še zadnjič popil nekaj gela in se zapeljal proti menjavi. Med dirko so me prijatelji in družina ves čas lahko spremljali preko aplikacije. Praktično so vsak trenutek vedeli kje sem. No, razen v vodi, ko je prišlo do nekakšne napake in sem bil 30 min na enem mestu. Takrat so se zelo ustrašili kaj se dogaja, saj so mimo njih z vode vozili tekmovalce, ki so imeli težave in so tekmo zaključili že v prvi disciplini. Spraševali so organizatorje če sem odstopil. No, k sreči so me nato kaj kmalu zagledali, ko sem prišel iz vode. Aplikacija se je malo poigrala z njimi in lahko si mislim, da je bilo nekaj panike ob vsemi odstopi, jaz pa pol ure na istem mestu v vodi. Z glasnemu navijanju in navdušenju so me pričakali na cilju kolesarskega dela. Ob njihovemu spodbujanju sem dobil mravljince po celemu telesu. Otroka sta kričala in ni bilo lepšega občutka. Velika sreča je preplavljala tudi mene, saj je bil kolesarki del mimo. Disciplina, ki sem se jo najbolj bal. Samo še maraton in postal bom IRONMAN.

Menjava je potekala dokaj zmedeno. Ko sem stopil s kolesa me noge niso ubogale. Skoraj sem padel. Še dobro, da sem se lahko naslonil na kolo. Potrebno je bilo nekaj 100m hoditi ob kolesu. Poskušal sem teči. Prislonil sem kolo na moje menjalno mesto, se sezul in stekel do vrečke za menjavo. Zopet sem se moral preobleči, tokrat v tekaško opremo. To je bila šele moja 4 triatlon tekma in menjav nisem nikoli treniral doma, oz v bistvu je na tekmi situacija malce drugačna, saj ni pomembno le, da se preobuješ ampak tudi kaj vse vzameš s sabo. Ne smeš pozabiti startne številke in gelov. Žal sem ob navdušenju, da me čaka le še tek in po želji, da ne izgubim preveč časa, storil ravno to. Na tekaški del sem se podal brez svojih gelov, ki sem jih pustil v vreči. Prvi metri teka so bili prava ekstaza. Glasno navijanje najbližjih, moje noge pa so bile lahke kot pero. Neverjetno, sem si mislil. Kar odskakal sem mimo njih, na obrazu pa sem imel velikanski nasmeh. Res gre vse po maslu so bile moje misli. Užival sem. Sedaj pa samo ne smem začeti prehitro, da me to ne ponese. V tistemu trenutku še nisem vedel, da sem bil brez gelov. Začel sem teči. Noge so letele kar same, saj so bile navajene na visoko kandenco (obrate – Vozil sem blizu 100 obratov na minuto). V bistvu je na začetku izredno težko teči počasi. Z zavestnim zaviranjem samega sebe, mi je uspelo prvi kilometer preteči v 4 minutah in 20 sekundah, kar je 40 sekund hitreje kot je bilo planirano. V drugem kilometru sem uspel noge ustaviti na 4:50, v tretjemu, pa sem že imel željen ritem in sem tekel okoli 5:00, kar je bil moj cilj za vsaj prvih 30km, potem pa bom videl kako se bom počutil. V 4 kilometru sem začel v zadnjemu žepu iskati gele, ki pa jih žal ni bilo. Moral bi imeti 3 s sabo. Sranje, sem si mislil, a takoj sem iskal rešitve. Poskusil bom jesti njihove, saj so me do cilja ločile še dobre 3 ure teka. Na naslednji postaji sem tako vzel njihov gel, ki je bil popolnoma drugačen od mojih. Velko bolj želejast in res čudnega okusa. Izpljunil sem ga, popil nekaj vode in nadaljeval. Odločil sem se, da na naslednji postaji vzamem drugi okus (imel so dve opciji). Ta je bil še bolj ogaben. Nisem želel vznemirjati želodca z neznanemu okusu, saj je bilo za mano že 8 ur aktivnosti in nisem vedel, kako se bo želodec sploh odzival celi dan sprejemati le gele, kaj šele na drugačno sestavo in okuse. Odločil sem se, da ne jemljem ničesar in poskušam nadaljevati le z banano in vodo na postajah. Prvi krog sem res kar letel po zraku (na sporedu so bili 4 krogi po 10,5km) Z lahkoto sem postavljal čase pod 5:00 na kilometer. Vmes sem pozdravljal otroke in gledalce, ki so glasno navijali za vse udeležence. Počutil sem se odlično (seveda, kot se je sploh možno počutiti odlično po nekaj več kot 8 urah). Zavedal sem se sicer, da je tekma še dolga in da kriza zagotovo še pride, a to navdušenje kako dobro mi gre, me je malce preveč poneslo. Ob koncu kroga so me čakali moji navijači. Z navdušenjem so me pospremili v drugi krog, jaz pa sem z nasmeškom skoraj odskakljal mimo njih. Še 3 krogi do ekstaze. V začetku drugega kroga sem skočil na malo potrebo v WC, ki so bili postavljeni ob progah. Planiran 2 postanek ???? Super sem tokrat znotraj tekme doziral tekočino, da sem potreboval odtočiti le 1x v vodi in potem na teku. To je to za danes. Odlično! Tudi trebuh je bil super. Tega sem se najbolj bal pred tekmo, kako bo s trebuhom. Nekje na 15 kilometru pa sem začel čutiti bolečino v levi zadnji loži. Tole pa ni dober znak. Bolečina je izgledala kot, da se je mišica pripravljala na krč. Začel sem razmišljati, kaj se dogaja, zakaj se to dogaja in kako rešiti težavo. OK, ne jem gelov, ne pijem njihovih izotoničnih tekočin. Tako ne bo šlo naprej, mišice potrebujejo gorivo. Na naslednji postaji sem spil 2 kozarca izotoničnega napitka, kokakolo in pojedel pol banane. Tekel sem dalje in se nekaj km pogovarjal s tekmovalcem z Italije. Samo da sem se malo zamotil in preusmeril pozornost z mišice. Tek zame ni bil naporen, saj sem imel ves čas utrip okoli 145 udarcev na minuto. Bil je malo hitrejši od pogovornega teka, časi pa so se gibali okoli 5:00 min na kilometer. Na vsaki postaji sem sedaj pil izotonične napitke, a mišico sem čedalje bolj čutil. Ob koncu drugega kroga ob glasnemu navijanju mojih navijačev sem jim zakričal, da nisem več najboljše in da se sedaj začne pravo trpljenje. Dejanu sem hitro naročil naj mi prinese moje gele čim višje v naslednji krog, da jih začnem kar se da hitro uživati. Nadaljujem v tretji krog. Žal pa se je le kilometer kasneje zgodilo točno tisto, česar sem se najbolj bal. Moral sem se ustaviti. Zadnja loža je dala zadnji signal preden me zagrabi hud krč. Šit. Še 20 km do cilja, jaz pa sem imel krč. V trenutku so se spremenili vsi plani, kako bom na koncu dosegel čas celo okoli 10 h 30 min, do katerega sem imel odprto pot, preden se je to zgodilo. Sedaj pa izgleda ne bo šlo niti pod 11h. Mogoče bo od sedaj dalje edini cilj sploh priti do cilja. NEEEE NOOO!!! Toliko sem garal, toliko se žrtvoval, se odpovedoval. Ne bo me sedaj to ustavilo sem si mislil. Hodil sem kakšen kilometer in razmišljal, kako premagati težavo. Začel sem teči s spremenjeno tehniko. Kot na pol pohabljen tekač, ki ne uporablja zadnje lože. Moj tempo je padel celo pod 6:30 min na kilometer. Komaj sem se privlekel do naslednje postaje z okrepčili, ki so bile postavljene vsake 3 km. Zopet sem veliko jedel na postaji ter pil kokakolo. Od tu dalje je šlo v prvi meri za preživetje. Končni čas ni bil več pomemben. Trpel sem. Zelo sem trpel. Uživanja v tekmi ni bilo več. Vsak korak je bil težak in v strahu ali me bo tako močno zagrabilo, da ne bom mogel narediti niti koraka več. To je izgledalo približno tako, da sem 1 km tekel in nekaj 100m hodil, ker je bila mišica tik pred krčem. Pa zopet tek in tik pred krčem hoja. Tako je bilo. Komaj sem čakal, da zagledam Dejana z mojimi geli. Nekje na 6 km kroga je prišel naproti z električnemu skiroju, ki si ga je na hitro sposodil. Kakšno olajšanje. V sebe sem stisnil prvi gel in nadaljeval. Dejan se je vozil ob meni in me spodbujal. Bilo je lažje, saj sem se vsaj malo zamotil. Ostal je ob meni do konca tega kroga, ko sem ga prosil, da bi rad zadnji krog odtekel sam. Naj še povem, da je bilo proti pravilom, da sem prejel gele saj ne smem dobiti nobene pomoči od zunaj, a k sreči sodniki tega niso videli. Bil sem pripravljen tvegati. Nadaljeval sem z izmenjevanjem teka in hoje. Tempo pa okoli 6:30. Mimo mojih navijačev sem pritekel s solzami v očeh. Bolečina v nogi se je stopnjevala, a raznežila me je misel, da me do naziva IRONMAN loči le še dobrih 10 km. 10 kilometrov sicer hudega trpljenja. Zahvalil sem se Dejanu in začel zadnji krog. Pojedel sem nov gel, se ustavil na prvi postaji in popil vse kar je bilo mogoče. Če primerjam postaje s prvega kroga in sedaj, sem na začetku za njih porabil mogoče kakšno dodatno sekundo in tempa sploh nisem spuščal ob tem, ko sem zagrabil vodo. Sedaj pa sem se celo za kakšno minuto ustavljal na malici, a to je bilo potrebno, da je moje telo nekako vzdrževalo sposobnost nadaljevanja teka. Mentalen boj sam s sabo je bil neverjeten. Prav so mi prišli vsi težki mentalni trenutki iz treningov, ko sem moral preusmerjati misli stran od bolečin in izčrpanega telesa. Odločil sem se, da v mislih podoživim vsa 3 leta in pol treningov ter tekem. Spomnil sem se, kako sem si zadal cilj postati IRONMAN, kako sem začel trenirat, predstavljal sem si pretekle treninge, tekme, srečne in težke dogodke ter trenutke. Kaj vse se je zgodilo v temu času. Res je bilo lepo iti skozi popotovanje, skozi ves ta čas. Vmes pa se nisem več ustavljal, mišica je bila malo bolje. Sicer sem ves čas prilagajal tehniko teka od šepajočega, do teka skoraj brez dviganja nog, pa po praktično stegnjenih nogah… Verjetno je s strani izgledalo zelo smešno ???? A niti malo se nisem ukvarjal s temu.
Ob progi je bilo ogromno ljudi, saj se je teklo skozi mesto in ob plaži, kjer je polno hotelov in turistov. Bilo je tudi veliko spodbudnih in smešnih napisov. Najbolj mi je ostal v spominu tale, ki mi je tudi v zadnjemu krogu, ko sem ga prebral še četrtič, za nekaj časa narisal nasmeh na obraz. Pisalo je takole: Remember! You even paid for that! ???? V prvemu krogu sem se smejal res dolgo časa. Pravi norci smo. Celo plačamo za vse to trpljenje, ki ni kratko ampak traja cel dan. A na nek čuden način smo verjetno vsi udeleženci uživali v temu. Žal pa sem vsake toliko časa videl kakšnega tekmovalca ob strani, ki se je zvijal v krčih, bruhal, sedel ob progi ali samo zbiral moči za nadaljevanje. V 4. krogu so celo nekoga oživljali ob progi in res je bilo grozno videti, ko so ga ravno, ko sem tekel mimo njega stresli z defibrilatorjem. Kasneje po tekmi sem izvedel, da so ga uspeli rešiti, a v tistem trenutku mi takšni prizori niso pomagali pri mojih bolečinah. Še 5 kilometrov me je ločilo do cilja. Le še pol kroga. Začenjal sem se počutiti bolje. V sebe sem stisnil še zadnji, tretji gel. »Sedaj pa le še do cilja Robi,« sem si rekel. Začel sem verjeti, da bom uspel. Srce je napolnila sreča, dobil sem nov zagon. Mogoče bo šlo celo pod 11h. Točnega časa nisem vedel, ker nisem točno vedel kdaj sem zjutraj štartal, zaradi tako velike zamude. Korak je postajal daljši in z vsakemu sem bil bližje cilju. Pel sem si, da bi se zamotil. 3 km pred ciljem sem se ustavil še zadnjič in se okrepčal na postaji. Nič več ustavljanja. Tempo sem dvignil na 5:30. Vsak trenutek sem bil bolj poln emocij. Še 2 kilometra do cilja. Uspelo mi je, celo popotovanje 3 let in pol je dobivalo popolnoma nov smisel. Začeli so me preplavljati nori občutki. Bolečina v nogi je izginila oz. sploh nisem več čutil ničesar. Tekel sem z največjemu možnemu nasmešku. Približno 1,5 km pred ciljem je nekdo, ki ga nisem poznal zakričal:«Ajde Cokan.« Kasneje sem dobil tudi sliko od njega, kjer se vidi kako srečen sem bil v tistem trenutku. Popolno. Oči so postajale solzne, po telesu sem imel mravljince, noge so šle kar same od sebe. Vstopil sem v zadnji kilometer. Rekel sem si: »Sedaj pa se samo prepusti in uživaj. Zaslužil si si.« Toliko ur treningov je dobivalo svoj smisel. Še enkrat bi šel čez vse, ker so to bili čisto posebni trenutki in občutki, ki se jih ne da opisati. Kmalu sem zagledal rdečo preprogo. Zadnjih 200 m. Ob ograji se je trlo navijačev. Vem, da so nekje tudi moji, a tokrat jih s pogledom nisem iskal. To je bil samo moj trenutek. Neverjetno je, da celo ob opisovanju teh trenutkov čutim podobne občutke kot takrat. Kar letel sem po rdeči preprogi. Vriskal, se smejal in ob bučnemu navijanju neizmerno užival. Po nekaj več kot 1000 urah treninga v 3,5 letih, sem ob dvignjenih rokah, solznih očeh in nasmešku na obrazu zaslišal besede ROBERT, YOU ARE AN IRONMAN! Neverjetno! Uspelo mi je. Izbruh čustev na ciljni črti je bil res velik. Zlomil sem se. Čustev je bilo enostavno preveč. Organizatorji so prišli k meni in me prepričevali, da sedaj ni čas za jokanje, ampak za slavje in veselje. Bile so solze sreče. V meni je bilo toliko emocij, želja je bila tako velika, da enostavno nisem mogel kontrolirati svojih čustev. Okoli vratu so mi obesili medaljo, ki jo je dobil vsak udeleženec, ki je prišel v cilj v časovnemu limitu. Poljubil sem jo in odšepal v topel šotor. Zunaj je bila namreč že skoraj tema in shladilo se je. Uspel sem se nekako pomiriti in s ponosom sem stopil pred reklamni pano, kjer sem sem se prvič slikal kot IRONMAN. V Šotoru je bilo ogromno hrane in pijače. Četudi sem vedel, da moram nekaj pojesti in da je moj želodec cel dan trpel ob gelih, zaradi adrenalina nisem spravil v sebe ničesar. Tudi požirka zmagoslavnega piva ne. Odločil sem se, da grem ven poiskati družino, da z njimi delim te občutke. Odšepal sem na ulico, kjer je bilo ogromno ljudi in se ni bilo lahko najti saj telefona nisem imel. Končno smo se zagledali. Srečanje je bilo čudovito. Srce je bilo polno, cilj je bil izpolnjen. Postal sem IRONMAN s končnim časom 10 h in 56 min 38 sec. Uspelo mi je! Hitro sem se preoblekel in se za 20 min ulegel na masažo, ki smo jo lahko brezplačno izkoristili udeleženci tekme. Prijalo je. Odšli smo proti hotelu, kjer sem se stuširal in preoblekel za večerjo. Ker je bil naš hotel ob progi smo videli še ogromno udeležencev, ki so se še vedno borili na tekmi. Ob 9.00 smo šli na večerjo in podoživljali čudovit sončni dan. Oni po svoje, otroci na plaži, starši seveda več v gostilni, vmes navijanje, pa strah ko sem bil pri miru v vodi, pa kasneje težave kako priti do mojih gelov, ki so bili v avtu daleč stran od proge, pa najem skiroja itd. Skratka bil je pester dan tudi za njih ob spremljanju tekme. Ko smo prišli z restavracije je bila ura 23:30. Na progi so še vedno bili tekmovalci. Nekateri so komaj hodili, drugi so poskušali teči. Žal sem vedel, da jim ne bo uspelo pravočasno priti do cilja, saj so imeli do konca tekme še vsaj 7 km. In ob tempu, ki so ga imeli ni bilo pravih možnosti da bi prišli v cilj do 00:30, ko je bil zadnji čas za prečkanje cilja. Ne predstavljam si, da se boriš 17h in potem ti malo pred ciljem povedo, da ti ni uspelo in je tekma zate končana. Žalostno. A žal takšna so pravila, saj mora biti neka časovna zapora, sicer bi se to vleklo v nedogled. Bil je res čudovit, nepozaben dan.
Sanje so postale resničnost. Nisem verjel, da bom kdaj uspel dokončati tekmo Ironman. Le želel sem si in bil vsak dan bližje možnosti, da se to zgodi. Zgodilo se je. Z vztrajanjem, nepopustljivostjo, trmo in veliko željo uresničiti, kar sem si zadal. Še 2 leti nazaj si nisem predstavljal kako bi preplaval 3,8 km ali kako bi prekolesaril 180 km. Sedaj sem naredil vse v enem dnevu. Lahko me kličete IROBIMAN ????
Na tem mestu bi se rad še enkrat iskreno zahvalil ljudem, ki so mi pomagali na tej poti. Najprej moji ženi Tjaši in otrokoma Larsu in Varis, ker so me poskušali razumeti, ko sem nabiral kilometre treningov in nisem imel časa za njih. Sašotu Pistotniku, ki me je vpeljal v triatlon in mi pomagal pri treningih in nasvetih. Sandiju Ivančiču, ki me je naučil plavati in mi pomagal z nasveti. Družini Plavčak, ki so me prišli spodbujat na tekmo. Niku Korberju, ki je super nastavil moje kolo in vsem vam, ki ste spremljali moje popotovanje skozi vsa 4 leta. Če sem vas vsaj nekaj navdušil za šport, pa vem, da nekaj sem vas, je moje zadovoljstvo še toliko večje.
Verjetno se sprašujete če bom šel še kdaj? Nikoli ne reci nikoli, a v bližnji prihodnosti zagotovo ne. Se bom pa lotil še kakšne polovičke, saj mi je triatlon postal všeč in se ob treningih vseh treh disciplin v telesu dobro počutim. Celotna razdalja pa je žal prevelik napor za človeško telo in menim, da na dolgi rok to ni najbolj zdravo zame.

IRONMAN, hvala za čudovito izkušnjo!
IROBIMAN ????
Časovnica
Čas plavanja: 1h:18 min 12 sek
Čas menjave: 14 min 7 sek
Čas kolesa: 5h 32 min
Čas 2 menjave: 8 min 36 sek
Čas maratona: 3h 43 min 44 sek
Končni čas: 10 ur 56 minut 38 sekund
Startalo je 2976 tekmovalcev.
Končno mesto v skupini 35-39 let: 118 mesto med 320 ki so končali tekmo.
Končno mesto vse skupine: 646 med 2250, ki so dokončali tekmo (odstop več kot 700 tekmovalcev)