
14 Jan Od Robija do IROBIMANA – 3 poglavje
Mali cilj je že bil dosežen. Postal sem mali Ironman. Okusil sem slast tekme in jo tudi dokončal. To je bilo to. Od tega naprej ne bo šlo več. To je žal moj domet. Ironman je pač nekaj prevelikega zame. Misel, da ga zaključim je bila pred mojimi očmi videti kot gora Mount Everest. Nekaj nemogočega. Sašo se je po dveh letih poslovil in rekel, da je boljše če pot nadaljujem z drugemu trenerju, specializiranemu za triatlon. Vedno je bil človek, ki mi je vlival upanje, da jaz lahko končam celotnega Ironmana. Povezal me je z Alešem Suhadolnikom. Tudi on je bil prepričan da bom dokončal celotno razdaljo. Žal jaz v to nisem verjel in če v nekaj ne verjamem, da sem sposoben, se tega ne bom lotil. Po drugi strani pa sem želel verjeti njim, ki so specialisti na temu področju in že vedo kaj govorijo. Po glavi so mi šle misli, kako bom dokončal celotnega ironmana, če sem komaj končal polovičko. A gremo korak po korak sem si rekel. Naredi še eno ravninsko polovičko in če še takrat ne bo šlo dokaj zlahka bom pač odnehal, sem se prepričeval. Aleš mi je začel pisati treninge, ki pa moram priznati, da jih nisem uspel izvesti v več kot 30%. V ironman zgodbo nisem verjel, motivacije ni bilo. Tako sem se v zimskih mesecih doma in na turnirjih trudil delati vsaj 2 treninga tedensko kar je sicer veliko manj od planiranih 5 treningov na teden, ampak tako je bilo. A ker sem človek, ki se drži svojih ciljev sem globoko v sebi imel občutek, da moram tudi tokrat dokončati delo. Začel sem razmišljati o še eni polovički. Na koledarju tekem sem našel »popolno« polovičko zame. Poreč, v oktobru 2023. Veliko bolj ravninska tekma, pa še datum in kraj sta mi ustrezala. Odločil sem se, da je najboljše če kar plačam prijavnino saj se tako zavežem, da bom tja res šel. To sem tudi storil. Z Alešem sva prekinila sodelovanje, ker enostavno nisem uspel izpeljati niti polovice treningov. Zahvalil sem se mu in od tu dalje nadaljeval praktično sam.
Zima ni popuščala, zunaj je bilo zelo mrzlo za teči, na trenažerju v moji sobi pa »100 stopinj« ob kolesarjenju. Dnevi kratki, dela ogromno. Predstavljajte si, da se je potrebno zvečer ob 21.00 usesti na kolo in kolesariti uro in pol v sobi. Vroče je bilo tako, da nisem uspel brisati potu, glava je delala svoje, telo je bilo brez prave energije. Vsakič znova je bila velika borba, da sem se pripravil da oddelam trening. Ob vsem mojemu negodovanju pred in ob treningih pa še vprašanja moje družine, zakaj to delam saj je do tekme še 9 mesecev, ni ti tega treba, nehaj mučit samega sebe… Tudi v vodi nisem bil več kot 1-2x tedensko. Nič kaj optimistični časi za moj ironman napredek. Tako sem se boril do mesca marca, ko je ostalo do tekme le še 6 mesecev. Bilo je potrebno začeti resno trenirati. Tek, kolo, plavanje, klub, otroci, obveznosti, turnirji… Dan ima žal le 24 ur. Tisti, ki trenirajo za dolge triatlon razdalje vedo, kako »nor« moraš biti, da ob obveznostmi opravljaš dnevne treninge. Zakaj Robi? Zakaj se mučiš? Zakaj raje ne počivaš. To niso bile le moje misli, a tudi vprašanja bližnjih, prijateljev in ostalih. Odhod na trening, ko je telo že izmučeno od ostalih stvari in treningov iz prejšnjih dni. Vsakič znova sem se moral potisniti na trening. Cilj, ki sem ga imel pred sabo, je na mojo srečo na koncu vedno zmagal in je bil močnejši od izgovorov, zakaj ne bi šel na trening. Če pogledam nazaj sem lahko res ponosen nad mojo vztrajnostjo in voljo, ki sem jo imel. Treniral sem v najbolj vročih urah. Kolesaril sem preko dneva, ko sem imel čas, zunaj pa je bilo tudi preko 35 stopinj. Tekel sem, plaval v bazenu in se poskušal držati svojega plana. Eden velikih problemov, ki se je pojavljal je bila tudi hrana. Nisem si vzel dovolj časa, da bi dobro jedel. Porabljal sem ogromno kalorij, vnos pa ni bil zadosten in to se je tudi kazalo na mojemu telesu. Moram reči, da sem imel kar srečo, da se nisem poškodoval. Sem pa poskušal biti dosleden in se ob večerih valjčkal, raztegoval in samo-masiral. Na masaže tako sploh nisem hodil. Vse sem postoril sam. Čutil sem, kako napredujem. Kako sem vsak dan lažje premagoval dolge razdalje, srčni utrip se je spuščal. Napredoval sem tudi mentalno, saj mi ni bilo več tako težko iti na trening. Forma se je vzpenjala in počasi sem začel verjeti, da lahko letos oddirkam veliko boljše kot lansko leto.
Potem pa je prišel petek, 4.8. Dan, ko nam je praktično pred očmi odplaknilo ves trud preteklih let. Vse, kar sva z bratom ustvarjala je v nekaj urah odnesla reka Savinja. Našega tenis kluba ni bilo več. Zelo težko obdobje je bilo to, saj smo se preko noči morali odločiti ali zaključimo zgodbo, ali pa pljunemo v roke in začnemo s sanacijo. Odločila sva se za 2 opcijo in pričelo se je celodnevno fizično delo z najinimi prijatelji. Vsak dan 12 ur odvažanja odpadnega mulja z igrišč, odstranjevanja uničenega balona in držanja lopate v rokah. Tisti petek se je sesula zgodba o nastopu na letošnji tekmi. Pred mojimi očmi je bila le sanacija igrišč. Zunaj je bilo zelo vroče, eden najbolj vročih avgustov v zgodovini, mi pa na soncu z lopatami v rokah. Dan za dnem, 12 ur. Lahko bi rekel, da sem se pripravljal za ironman, saj so bili napori nečloveški in nekajkrat sem bil na limitu popolne izčrpanosti. Delali smo res vsak dan brez prestanka. Tekme sicer nisem odpovedal, a je nisem imel v glavi. Po mesecu dni težkega dela, je akademija počasi dobivala nazaj svojo podobo. Med sanacijo, pa so potekali še vsi teniški treningi za naše tekmovalce, izpeljava turnirjev in ostalih aktivnosti (seveda na drugi lokaciji). Po mesecu dni nečloveških naporov se spomnim, da sem imel tako uničeno telo, da tudi spati več nisem mogel normalno. Hrbtenica me je tako bolela, da so bile bolečine med spanjem neznosne. Sanje o tekmi so se počasi razblinjale. Ker sem človek, ki ne odneha zlepa, sem si rekel da moram vseeno poskusiti. Malo oddiha in Poreč z družino za nekaj dni, se je slišalo super. Ko smo v grobem zaključili s sanacijo, mi je ostalo še 14 dni za pripravo na tekmo. Šel sem na pogovor k Sandiju in opogumil me je, da bom tekmo izpeljal. Podaril mi je tekmovalni dres in rekel, naj se tokrat ne preoblačim ampak oddirkam celo tekmo v tekmovalnemu dresu. Šel sem na nekaj masaž, da sem telo spravil nazaj na zeleno vejo, naredil nekaj treningov in čas je bil za odhod v Poreč. Tisti, ki me poznajo vedo da nimam nikoli cilja le sodelovati. Vedno je cilj narediti najboljši možni rezultat. Tudi tokrat je bilo tako, kljub situaciji, ki se je zgodila. Cilj je bil zaključiti tekmo pod 5 urami. To pomeni 52 minut hitrejše, kot leto poprej. Vem, da se sliši nemogoče, ampak takšen je bil cilj. Globoko v sebi sem se prepričeval, da bo zaradi situacije dobro tudi, če le solidno zaključim tekmo, a v glavi je bil vseeno rezultat, magičnih 5h.
Ob prihodu v Poreč zopet slaba vremenska napoved. Nevihta ravno sredi dirke, kar je pomenilo ravno na sredini kolesarskega dela in med tekom. Super. Sicer sem tega nekako že vajen, a daleč od tega da sem si to želel. Dan prej sem se lahkotno raztekel, usedel na kolo in ga odpeljal v bokse. Otroka sta odtekla otroški ironman tek in vse je bilo pripravljeno za mojo drugo polovičko. Večer prej sem si pripravil menjalne vrečke, gele in potrebne stvari za na tekmo. Ko sem se na dan tekme zbudil, sem proceduro že poznal. Vedel sem, kako se obnaša moje telo, kaj moram jesti in koliko piti. Jutro je bilo dokaj toplo, sonce je sijalo in zaenkrat ni kazalo na slabo vremensko napoved. Z veseljem sem skočil v vodo in naredil nekaj zavesljajev. Kmalu je bil čas za start. Postavil sem se v mojo skupino za plavanje (skupine so formirane glede na končni čas plavanja, ki ga zase predvideva posamezen tekmovalec). Ljudi je bilo ogromno in dolgo je trajalo, preden sem prišel na vrsto za skok v vodo. Spuščali so po 6 tekmovalcev na 8 sekund. Moja tretja triatlonska avantura se je končno začela. »Uživaj Robi, zadnja dva meseca si zelo garal, sedaj je tvoj dan in nič drugega ni pomembno,« sem se prepričeval v prvih metrih tekme. Kljub temu, da je bila to že moja tretja tekma, me je v vodi še vedno grabila panika. Morje je bilo valovito, predvsem pa preveč tekmovalcev okoli mene. Dotiki rok, brcanje med sabo, pitje slane vode ob večjih valovih. Nisem se počutil dobro, komaj sem čakal da pridemo iz vode. Kljub temu sem odplaval v povsem enakemu času, kot leto poprej. Do minute natančno. Tokrat sem menjavo opravil skoraj kot profesionalec. Pritekel sem na menjalni prostor, si slekel neopren, nataknil čelado, obul kolesarke čevlje in že sem bil na kolesu ob glasnemu navijanju moje družine. Začel sem v dobremu ritmu. Kar »letel« sem ven s Poreča. Organizatorji so nas peljali proti avtocesti in res je bil dober občutek, ko smo zapeljali na njo. Takrat pa se nam je v prsa zapodil močan veter. Pogledal sem v nebo in videl, da se pripravlja na nevihto. Ne najboljše novice za približno 20 kilometer, do konca pa jih je bilo še 70. Borba proti vetru se je začela, ob tem pa je začelo še deževati. Avtocesta se je malo vzpenjala. Težki trenutki. Nekajkrat sem poskušal ujeti nekaj zavetrja od tekmovalca pred mano, a so sodniki na motorjih redno opozarjali na razdalje. Jedel sem proteinske tablice, pil gele in trpel teh 25km. Končno smo pripeljali do obrata, kjer nam je močan veter zapihal v hrbet. Odličen občutek. Hitrosti, ki smo jih dosegali so bile okoli 50 km/h. Res je bilo užitek voziti. Počutil sem se, kot na motorju. Še vedno sem pazil na vnos vode in gelov. Tokrat nisem pil toliko kot na prvi tekmi, ko sem moral med tekmo na WC. Na menjavo nazaj v Poreč sem pripeljal dokaj svež. Zopet sem se le preobul in že sem lahko nadaljeval s tekom. Na sporedu sta bila dva kroga po 10km. Tek je moja najboljša disciplina, zato sem zopet prehiteval veliko tekmovalcev pred sabo. Tempo sem imel okoli 4:30 na kilometer. Veliko bolj sem užival, kot leto poprej. Bila je čudovita trasa, tik ob morju, ob progi pa dokaj veliko število gledalcev in podpornikov ostalih tekmovalcev. Prvi krog je minil dokaj hitro. Nestrpno sem čakal, kdaj bom zagledal moje ob progi, ki pa jih tokrat žal nisem zagledal. V drugem krogu je nastopilo nekaj krize. Noge so postajale trde. Poznalo se je, da nisem opravil zadostno število treningov. Vseeno sem uspel ves čas držati tempo pod 4:45 na kilometer. Začel sem računati, da bi moral skupni čas tekme zadostovati za pod 5h. Začelo se je pravo trpljenje, ob temu pa se je vreme pripravljalo na drugo nevihto. Žal so se napovedi uresničile in 4 km pred ciljem nas je zajel pravi mali vihar. Deževalo je tako močno, da sem stopal v nekaj centimetrov globoko vodo. Praktično smo tekli po bazenu. K sreči je bil naliv dolg slabih 10 min in dva kilometra pred ciljem se je prikazalo sonce. Začelo se je uživanje. Sprostil sem se. Vseeno mi je bilo ali bom znotraj 5h ali pa nekaj čez. Pred očmi so se mi odvijali zadnji meseci, ki so bili najtežji v mojemu življenju. Ponosen sem bil na vse, kar sem uspel narediti. Ponosen na vse kar smo pretrpeli s prijatelji ob naravni nesreči. Bil sem le še kilometer pred ciljem polovičke, s časom okrog 5 ur. Praktično nemogoče. Občutki, ki so me takrat prevzemali so bili res neverjetni. V cilj sem pritekel s solznimi očmi ponosa, z velikemu nasmešku na obrazu, sploh ne zelo izmučen, predvsem pa zelo, zelo srečen. V cilju me je čakala družina, ki me je z glasnemu navijanju pospremila v cilj, kjer se je izpisal rezultat 4 ure 59 minut in 33 sekund. Neverjetno! Dobro tempiranje sem si mislil. ???? Pravljični zaključek druge polovičke.
Ob uživanju v čudovitih trenutkih v cilju, ko sem videl da telo sploh ni zelo izmučeno in da sem naredil res velik napredek od leta poprej, je hitro padla odločitev. IRONMAN, pripravljen sem na celo razdaljo. Poti nazaj več ni. Naslednje leto grem na pravega.
Plavanje: 35 min 18 sekund
Kolo: 2h 43 min 01 sekund
Tek: 1h 34 min 14 sekund
54. mesto v svoji skupini in 303. mesto med 1500 tekmovalci.
No Comments