01 Dec Od Robija do Irobimana – 2 poglavje
Jeseni in pozimi sem slabo treniral. Ni bilo prave volje, pa tudi tekma je bila še zelo oddaljena. Motivacije ni bilo in nekako sem odlašal treninge. Veliko sem bil tudi na turnirjih v tujini, kjer je težje trenirati. Če je bila opcija sem tekel po različnih mestih, bil za kratek čas na kolesu v fitnesu in zelo redko plaval v celjskemu bazenu. Trener Sandi mi je ves čas govoril, da s to količino ne bom napredoval. Moral bi plavati vsaj 2x tedensko, realno pa sem komaj da 2x mesečno. A bolj kot količina treninga je bil problem, da še vedno nisem niti približno verjel, da lahko naredim celoten Ironman. Če sem čisto iskren niti v polovičko nisem čisto verjel. Zima je minila in končno sem se usedel na kolo in se odpeljal v naravo. Začel sem nabirati kilometre pod taktirko Sašota. Sestavljal mi je treninge in me usmerjal ter me opominjal, da sem treniral v nizkih conah. Ves čas sem bežal v oranžno in rdečo območje. Nikakor se nisem mogel umiriti. Glava je želela po svoje. Doseči čim boljši čas, ali pa odpeljati dan z visoko povprečno hitrostjo. Saj veste, da so glavne le številke na Stravi. Kolo in tek sta bili glavni disciplini, plaval pa sem še vedno zelo malo. Še največ poleti na morju, ko sem 14 dni v večini posvetil plavanju. Treniral sem pač, kolikor sem uspel in kolikor mi je dovoljevala glava v res vročih poletnih dneh. Čas za treninge sem imel navadno le v najhujši vročini, saj sem zjutraj in zvečer bil na teniškem igrišču. Biti na kolesu ali teči, ko je zunaj 35 stopinj, pa si lahko sami predstavljate kako naporno je. Zagotovo ni bilo zdravo in kar nekajkrat sem imel vrtoglavico, a druge možnosti ni bilo. Družina, klub, treningi… Vse to je zahtevalo svoj čas in če sem želel izpolniti cilj je bilo potrebno nekam umestiti tudi treninge triatlona vsaj 3x tedensko po 2h. To je res minimum minimuma, za izpolnit cilj polovičko ironmana. Konec poletja sem pričakal solidno pripravljen. Takrat pa šok. Tekmo v Črni Gori so odpovedali, ker so imeli probleme s kolesarsko traso (vsaj tako so rekli). Moj celoten teniški urnik s turnirji pa je bil prilagojen vikendu, v kateremu je bila tekma. Plan je bil tudi oddih ob morju z družino. Vse je v trenutku padlo v vodo. Hitro je bilo potrebno najti alternativo v istem vikendu. K sreči je obstajala ena in edina možnost. Polovička v San Remu. To je ena najbolj goratih polovičk na svetu v celoletnemu koledarju tekem, s kar 1500m višinskih metrov na kolesarskem delu. Za 90km je to res veliko. Ni bilo druge opcije, zato sem moral sprejeti, da bom poleg že tako naporne polovičke, ki jo je cilj premagati prvič, potreboval narediti še 1500m višinskih metrov. Odločitev je padla in poti nazaj ni bilo več. Takoj sem prilagodil kolesarske treninge in jih usmeril v nabiranje višinskih metrov. Moral sem se kar se da hitro spet privaditi na vožnjo v klanec. Imel sem le mesec in pol časa da obkljukam korak 2, ki sem ga nujno moral zaključiti v letu 2022, da bi sledil planu do leta 2025.
Nemalokrat, oz če sem bolj natančen, skoraj vsak trening, so se mi pojavljala vprašanja v glavi. Zakaj je meni tega treba? Zakaj počnem to? Borbe samega s sabo ob količini dnevnih obveznosti so bile najtežje. A vedno znova sem našel dovolj moči, da sem šel preko samega sebe in speljal trening do konca. Takrat sem si bil hvaležen in ponosen nase, da nisem odnehal. Nikoli treninga nisem prekinil ali skrajšal, če sem ga začel. Polovička ironmana od človeka zahteva neprekinjeno aktivnost vsaj 5 ur, če si dobro pripravljen. Takšen čas te uvršča v 1/3 tekmovalcev. Nekateri za to razdaljo porabijo tudi do 9 ur, je pa res da je njihov edini cilj dokončati tekmo.
Končno je prišel četrtek (2 dni do tekme), čas odhoda. Z družino smo se s kolesom na strehi odpravili na dolgo pot proti San Remu. Majhno mestece je le nekaj kilometrov oddaljeno od meje s Francijo in Monte Carla. Prijatelj Fabio nam je ponudil, da smo lahko bivali pri njemu. Čudovita pokrajina, a zelo hribovita. Ravnine ni veliko. Poleg hribovite pokrajine za čas dirke pa me je najbolj skrbelo vreme, saj je bila napoved za čas tekme zelo slaba. Cel vikend so bila napovedana neurja s hudim vetrom in visokimi valovi. Za mojo prvo polovičko nič kaj prijetne novice. Sem človek, ki se ne poskuša preveč ozirati na stvari na katere nimam vpliva, zato sem se odločil, da želim biti čim bolj v danem trenutku in ne razmišljati o prihodnosti. Žal mi je bilo le, ker je bila tekma pod vprašanjem. Iti tako daleč le na izlet, poleg tega pa prej plačati prijavnino za tekmo300€, plus vse stroške, ki spadajo zraven. Da omenim še eno presenečenje, ki me je tam pričakalo. Organizatorji smo mi 2 dni pred tekmo sporočili, da potrebujem poseben obremenitveni test pri zdravniku, ki bo potrdil ali sem sposoben za tekmo. Tega namreč nisem predložil ob prijavi. Obisk zdravnika in test pa je stal novih 70€. Skratka triatlon ni poceni.
V petek smo se zbudili v oblačno jutro. Napoved za soboto pa je bila bolj obetavna. Deževalo bi namreč naj le v noči na soboto, čez dan pa poleg vetra veliko padavin naj ne bi bilo. Odlična novica. Popoldne so nam na sestanku za tekmo tudi potrdili, da tekma bo. Vprašljivo je bilo le še plavanje, zaradi mogočih visokih valov in močnih tokov. Za to se nisem preveč sekiral, saj sem se tega dela najbolj bal. Lepo bi bilo narediti celo izvedbo, a tudi brez plavanja bo dovolj zahtevno. Na večerni predstavitvi proge in tekme so nas seznanili tudi z vsemi pravili, ki jih je ogromno. Bilo me je kar malo strah ali bom v tisti paniki znotraj tekme upošteval vsa pravila. Upal sem, da bodo do nas rekreativcev bolj prizanesljivi. Večer pred tekmo sem bil zelo nervozen. V trebuhu me je spremljal občutek tesnobe, mišice so bile težke. Vse me je bolelo. Daleč ob občutkov, ki bi si jih želel v tistem trenutku ob pripravljanju vrečk za menjave znotraj tekme. Vse je moralo biti na svojem mestu. V glavi sem ponavljal taktiko prehranjevanja. Potrebno je bilo približno vedeti kdaj bom jedel, kaj in koliko. Med pripravo na tekmo sem spremljal čudovit, čustven teniški dogodek. Tisti večer se je Federer poslovil od aktivnega igranja in vsi smo imeli solzne oči, ko sta se z Nadalom držala za roke in jokala kot otroka. Mislim, da mi je tudi to pomagalo, da sem nekako uspel zaspati.
Budilka mi je zvonila ob 5:00. Ostali so še trdno spali Do tekme sta bili še 2 uri in pol. Stežka sem pojedel kruh z maslom in marmelado. Trudil sem se vnesti kar največ hidratov. Še enkrat sem preveril vso opremo in vrečke in ob 6:00 smo se odpravili proti štartu. Bila je še trda tema, ko smo prišli na prizorišče. Kolo sem oddal v za to namenjen prostor, vrečki pa na obešalnike pod mojo startno številko. Organizatorji so nam sporočili, da bo dirka potekala po normalnemu programu. Dovoljeni so neopreni, saj je morje hladno. Odlične novice. Tudi vremenska napoved je bila še boljša kot dan prej. Vse je bilo nared za moj prvi ironman štart. V neoprenu sem skočil v vodo in za ogrevanje odplaval nekaj metrov. Nato pa je sledilo kar dolgo čakanje v mokri odpravi. Startal sem šele ob 8.00, saj so na vsakih 10 sekund v vodo spuščali 5 tekmovalcev. Poln adrenalina sem se podal v prve metre dirke. Slišal sem glasove mojih otrok, ki sta se drla za mano. Odlični občutki. Kmalu sem ostal sam s sabo in ogromnimi valovi, ki so me premikali gor in dol. Plavali smo pravokotno v njih, stran od obale. Imel sem občutek, kot da me dvigujejo gor in dol za 2 metra. Res so bili ogromni. A ker smo bili daleč od obale niso bili nevarni. V vodi sem se počutil boljše, kot na triatlonu na Bledu, a še vedno me je grabila panika. Vsake toliko sem začutil tekmovalca za ali pred mano, ko sva se zadela z rokama, brcnila z nogama ali zabila s telesoma. Najbolj stresni so bili obrati na bojah, kjer z več različnih smeri glede na plavanje proti boji na isto mesto priplava več ljudi. Lahko si predstavljate kakšna borba je na obratu. Med kravljanjem sem čutil kako me valovi premetavajo. V mislih pa sem imel le tehniko in dihanje. Nekajkrat me je zalil val in mi v usta zlil slano vodo. Neprijetni občutki, a ni bilo časa za ustavljanje. Roke so postajale težke, ramena so me z vsakim zaveslajem bolj bolela. Vidljivost v vodi je bila praktično nična. Končno sem zagledal cilj plavanja in kmalu tudi občutil mivko pod nogama. Na poti iz vode sem si začel slačiti neopren in s pogledi iskal moje navijače. Ko sem se po stopnicah povzpel proti menjalnemu prostoru sem jih zaslišal, kako me spremljajo z glasnim navijanjem. Neopisljivi trenutki, ko slišiš podporo svojih otrok kako so bili navdušeni. Poseben občutek, vreden vseh ur treningov. Na menjavi sem vzel opremo za kolo in se odšel preobleči v šotor. Samo jaz in še nekaj starejših tekmovalcev smo se odločili za to. Vsi ostali so nadaljevali v dresu, ki so ga imeli pod neoprenom. V tistem trenutku sem se odločil, da naslednjo tekmo tudi jaz od dirkam v tekmovalnemu dresu. Pojedel sem gel, se usedel na kolo in že smo drveli z mesta proti hribovitemu delu dirke. Dobro sem se počutil. Na kolesu je pravilo, da se ne smemo voziti v zavetrju drugega kolesarja. Na mojo srečo to nekajkrat ni bilo mogoče, saj so bile ulice preozke, tekmovalcev pa preveč. Ko smo prišli z mesta San Remo pa se je cesta odprla in nadaljevali smo vsak v svojem ritmu. Bilo je nekaj vetra, a ne preveč. Kmalu smo prišli do prvega vzpona. Bil sem veliko hitrejši od tekmovalcev pred mano. Tudi za svoj tempo sem šel prehitro. Spremljal sem srčni utrip in poskušal malce spustiti moč pritiskanja, saj me je čakalo še več kot 1000 višinskih metrov in več kot polovica tekme. Prvi vzpon ni bil predolg, spustili smo se in odvozili nekaj kilometrov ravnine, kjer sem pojedel proteinsko tablico. Na vzponih sem sicer po večini pil energijske gele. Na vznožju drugega vzpona se nisem zavedal kaj me čaka. Bil je vzpon dolg 20km brez metra ravnega dela. Najbolj položen del je bil 2% naklona, najbolj strm pa 9%. Šel sem počasneje, kot na prvemu vzponu. V svojem tempu. Vseeno pa sem prehiteval tekmovalce pred sabo. Med vzpenjanjem nam je spremljevalni avto sporočil, da je cesta odprta za ves promet (zaprta je bila le 1h po prvemu tekmovalcu), kar pomeni da na spustu lahko pričakujemo avtomobile v nasprotni smeri, kar je pomenilo še dodatno previdnost. Ni in ni hotelo biti vrha. Trpel sem, noge so postajale težke. Mišice so me pekle. Tik pred vrhom sem prehitel starejšega gospoda nekje v 60 letih. Temperature so bile le nekaj stopinj nad ničlo ob nadmorski višini skoraj 1500m. Cesta je bila mokra od deževja in prekrita s polno listja, saj smo bili v pozni jeseni (oktober). Skratka smrtno nevarno za kakšen divji spust. Rekel sem si, da ni vredno tvegati zato bom spuščal kar se da počasi in previdno. V tistem trenutku pa je mimo mene na polno švignil omenjeni starejši gospod. V meni je prebudil ego, ki je še malo nazaj rekel ok, pojdi počasi. Tako kot se bo peljal ta gospod se bom pa tudi jaz, sem si mislil. Začel se je najbolj divji spust v mojem življenju. Na polno pedaliranje po ravninah, zaviranje pred ovinki in nagib v ovinke. Toliko kot on, toliko tudi jaz. Nasproti sva srečevala avtomobile. Bilo je adrenalinsko. Nekateri tekmovalci so naju začudeno gledali, ko sva švigala mimo njih. Bilo je ledeno mrzlo in telesa sploh nisem čutil, saj za spust nisem vzel ničesar za obleči, kar je bila velika napaka. Nisva se ozirala na to. Nekajkrat sem začutil, kot da sem na meji padca, da mi spodnese gume, a nekako sem vedno uspel izpeljati ovinek. Po eni izmed dolgih ravnin je sledilo ostro zaviranje in levi nepregledni ovinek, ki ga je napadel, kot da je celotna cesta njegova. V tistem trenutku pa je nasproti pripeljal avto. Poravnal je kolo in z glavo za las švignil mimo njega. Seveda je tudi voznik odreagiral dobro, sicer se ne bi končalo srečno. Sam sem imel malce več časa, da sem z nekaj manj problemi rešil situacijo. Spogledala sva se, se nasmejala in drvela naprej. Nič ni popuščal. Ovinke je napadal enako agresivno, po ravninah pa sva v zavetrju pospeševala kolikor so nama še pustile noge (Bila sva okoli 70 kilometra). Po dolgi ravnini sva tik pred ovinkom prehitela skupino 10 kolesarjev. Postavila sva se pred njih zavirala in sledil je desni oster 180 stopinjski ovinek v kateremu je bila na žalost kolona avtomobilov. »Tole pa se ne bo končalo dobro,« sem si rekel. Nisem videl izhoda brez trka, saj sva imela preveliko hitrost. Gospod se je nagnil v ovinek, se z levo nogo sredi ovinka odpel iz pedala, odrinil z nogo od avta in se odpeljal naprej. Neverjeten prizor. Meni se je za las uspelo izogniti trku z avtom in nadaljevala sva proti dolini. On je le zavriskal od veselja in poganjal naprej. Po 20 km najbolj divjega in adrenalinskega spusta v mojemu življenju sva prišla na ravnino in pred mano je bilo le še nekaj kilometrov do cilja. Čutil sem popolnoma trdo telo od mraza. Mišice niso bile prožne. Komaj sem čakal, da zopet slišim glas mojih na menjalnemu prostoru. Kakšno navdušenje sem čutil ob teh mislih, da jih bom videl???? Zopet sem se na menjavi preoblačil le jaz. Ostali so drveli naprej v enakemu dresu. Izgubil sem nekaj dodatnega časa, a to me ni motilo. V prvih metrih teka pa je sledil šok. V mišicah na nogi sem začutil, kot da imam na nekaj mestih žogico za pink ponk. Ne najboljša informacija za 20km. S trmo sem nadaljeval in si rekel, da do krča ne odneham. Vseeno se je v mene naselil strah, kaj če bom moral odstopiti na svoji prvi dirki. Začel sem plačevati davek prehitrega vzpenjanja in predivjega spuščanja. Na mojo srečo se je bolečina po nekaj kilometrih zmanjšala. Tekli smo ob morju. Sijalo je sonce, vetra ni bilo preveč. Super pogoji za 3 kroge po 7 km. Prvi krog sem odtekel v solidnemu tempu, 4:35 na km. V drugemu krogu sem začel čutiti trde noge. Prožnosti ni bilo več, korak je postajal krajši. Tempo je padel na 4:45/km. Začelo se je trpljenje. Otroci in žena so me spodbujali ob progi. V zadnji krog sem prišel skoraj čisto na koncu z močmi. Spomnim se, da sem jim rekel da ne vem če bom uspel preteči do konca. Vsak korak je bil hudo trpljenje. Tempo je padel na 5:00 in celo pod to hitrost. Poskušal sem preusmerjat misli na lepše stvari, gledal morje, naravo… Malo je pomagalo, a kilometri se kar niso želeli topiti. S trmo mi je vseeno uspelo priti v zadnja dva kilometra, ko sem začutil da bom dirko končal. Malo sem se sprostil in v zadnjem kilometru začel zopet uživati. Zadnji metri tekme so bili fantastični, na rdeči preprogi, ogromno navijačev in z mojimi v cilju. Z dvignjenimi rokami, cmokom v grlu in vriskanjem sem pritekel v cilj svoje prve polovičke. Telo je bilo na koncu z močmi. Komaj sem še stal pokonci. Noge so bile kot kamen. Spomnim se, da sem se zgrudil na tla kjer so mi otroci pomagali da sem se odvlekel stran s ciljne arene. Postal sem polironman s časom 5h 52 min in zasedel 8. mesto v svoji skupini (prvih 6 se je uvrstilo na svetovno prvenstvo, kar mi je bilo malo žal, saj sem za 6. mestom zaostal le 2 min – preoblačenje mi je vzelo več kot 10 min) in 79. med 400 tekmovalci absolutno (Plavanje 35 min, kolo 3h 25 min in tek 1h 43min). Prevevali so me občutki sreče, ponosa in zadovoljstva. Vprašal sem se kako naprej. V tistem trenutku mi niti na misel ni prišlo, da bi lahko naredil celotno razdaljo, saj sem bil čisto izmučen. Sem si pa rekel, da naslednje leto poskusim še z eno polovičko. Takrat bolj ravninsko in se potem odločim kako dalje. 2. korak je bil narejen. Kaj pa se bo zgodilo v letu 2023 pa še nisem vedel.
No Comments