19 Oct OD Robija do iROBImana – 1 poglavje
Želja, cilj, strmenje k cilju, treningi, odrekanje, ne popuščanje, vztrajanje in na koncu cilj. Sprva zadoščenje, čista sreča, velik ponos. Tako je v enem stavku izgledala pot, ki sem jo hodil zadnja tri leta in pol, do trenutka ko sem zaslišal besede »Robert, you are an IRONMAN.« Ta pot je bila čudovita. Pa pojdimo od začetka…
Že od nekdaj me privlačijo stvari, ki so težje dosegljive ali pa je potrebno za njih narediti nekaj več kot si to želi večina ljudi. Beseda IRONMAN je v meni že od nekdaj izražala nekaj mogočnega, težko dosegljivega, oz moram priznati da v mojih mislih kar nedosegljivega. Ljudje, ki so ga dokončali so bili skozi moje oči junaki, pravi železni možje. Ironman ni nekaj kar se odločiš in greš poskusiti srečo. Mogoče pa mi bo uspelo. Je preizkušnja na katero se moraš pripraviti tako fizično kot psihično. Del svojega življenja, če ne kar večine (za nekaj časa), moraš podredit enemu samemu cilju. Biti sposoben več kot 10h neprekinjeno izvajati več različnih športov zapored (časovna zapora za dokončanje tekme je pri 17 urah, svetovni rekord pa znaša neverjetnih 7ur in 21 min). Za tiste, ki mogoče ne veste kaj sploh je disciplina Ironman. To je v bistvu triatlon, šport sestavljen iz treh različnih disciplin. Dirka se začne s plavanjem, sledi kolesarjenje in zaključi s tekom. Ironman je najdaljša različica triatlona, če izvzamemo ultra triatlone. Dolžina plavanja znaša 3,8 km, kolesarjenja 180 km (brez dovoljene vožnje v zavetrju) in na koncu še maraton z 42 km teka. Zgoraj napisano se je za mene slišalo neverjetno. Verjamem, da se tako sliši tudi za marsikoga od vas.
Zapis cilja na instagramu
Želja, da nekega dne postanem Ironman je tlela v meni že mnogo let. Bila je le želja, v katero nisem resnično verjel. Bilo bi super postati Ironman. Nikoli si nisem tega upal povedati na glas, saj sem človek da kar rečem to izpeljem, pa naj stane kar hoče. Maja 2021 v Španiji, na enem izmed profesionalnih turnirjev v vlogi trenerja Olge Danilovič, sem se odločil, da bom do svojega 40 leta, dokončal Ironman tekmo. Torej do pomladi 2025. Ker imam največ možnosti za trening poleti (pozimi tenis trenerji veliko potujemo širom sveta po turnirjih, kjer je težko trenirati), je bila edina realna možnost za udeležbo na tekmi jeseni 2024. Torej imel sem nekaj več kot 3 leta. Zapisal sem cilj, povedal svojo namero na glas bližnjim in prijateljem. Od tega trenutka dalje poti nazaj ni več bilo. Bil je samo še cilj in neizmerna želja uresničiti zastavljeni cilj. Če sem čisto iskren, takrat nisem verjel, da mi bo to uspelo, saj se mi je zdelo nemogoče preplavati 3,8 km in prekolesariti 180 km. Pred tem v življenju nisem nikoli preplaval več kot nekaj 100m, pa še to le v prsni tehniki. Na kolesu pa nisem preživel več kot 2 uri naenkrat, ker moja zadnjica tega ni prenesla. Leto pred tem sem si sicer v korona času kupil rabljeno specialko, da pričnem kolesariti, a kaj veliko ni bilo od tega. Od vseh disciplin sem pretekel le maraton leta 2015. Skratka postavil sem se pred takrat nemogoč izziv. Ampak ker so 3 leta dolga doba, sem imel upanje, predvsem pa veliko željo za končni cilj. Cilj, ki je bil natančno določen in je vseboval tudi časovni okvir. Ob odločitvi sem zapisal tudi lokacijo izvedbe, Rio de Janeiro. Slika je postala viralna. Naredil sem instagram profil iRobiman za objavljanje treningov, tam objavil datum in lokacijo izvedbe in lahko sem začel trenirati. Kje začeti? Kako se pripraviti? Dokončal sem sicer Fakulteto za šport, tako da nekaj znanja o kondicijski pripravi sem imel, a to je bilo nekaj povsem drugega in nisem imel pojma kako začeti.
Najprej sem kontaktiral Sašota (Pistotnik), s kateremu sva takrat teniško sodelovala. On je Ironman. Vprašal sem ga, če misli da se lahko tudi jaz pridružim klubu železnih mož in kaj moram za to narediti.? Bil je veliko bolj prepričan, da mi bo uspelo kot sem bil jaz. Dal mi je nekaj napotkov in mi pripravil začetne treninge, predvsem pa mi je objasnil kako mora telo delovati, če želiš dokončati takšno dirko. Naslednji dan sem začel trenirati. Kar na turnirju. Najprej s tekom v naravi in na kolesu v fitnesu. Potrebno je bilo nabirati kilometre in ure treningov v vseh disciplinah. Moje telo je bilo do sedaj navajeno na »visoke obrate«. To pomeni, da sem bil sposoben držati visok nivo aktivnosti relativno zelo dolgo časa, oz kar veliko dlje kot je to običajno pri ljudeh. Ampak absolutno ne več kot nekaj ur, kaj šele več kot 10 ur. Zato je bil prvi cilj, ki sem ga imel, kako naučiti telo, da namesto glikogena kuri maščobe. Spodbuditi sem ga moral, da bi na čim nižjemu pulzu delovalo dlje časa kar se da ekonomično. Skratka totalno nasprotno mojim dotedanjim treningom in aktivnostim. Seveda pa je bilo potrebno na to najprej navaditi mojo glavo, saj sem želel vedno tekmovati v vsaki stvari, ki sem se jo lotil. Biti hitrejši na neki razdalji, kot dan prej ali prehiteti drugega. Filozofijo treninga sem morala čisto spremeniti. Priznam, da mi to ni šlo najboljše od rok in sem prvi 2 leti še vedno pred »zame pravilen« trening, dajal hitrost in rezultat. Užival sem namreč v številkah kako hitro sem nekaj odtekel ali odkolesaril. Drugače je bilo pri plavanju, kjer sem takoj na začetku najel trenerja Sandija (Ivančič), ki mi je predvsem izboljševal tehniko. Tu tekmovanja s hitrostjo ni bilo. Neverjetno naporno mi je bilo. V vodi sem razmišljal bolj, kot včasih na testih matematike. Kje sta roki, kdaj vdih, brcaj z nogami, kako čvrst je trup. NORO. Plavanje me je ubijalo in moram priznati, da sem se ga kar izogibal. Ni mi bilo udobno skočiti v vodo in hlastati po zraku zraven pa še toliko razmišljati. Po plavalnih treningih sem bil najbolj utrujen.
Minevali so tedni in meseci treningov. Na teden sem povprečno nabiral okoli 4-5 ur treningov. Prišlo je poletje in kmalu je bila na vrsti prva stopnička do dosege končnega cilja. Ker je potrebno začeti na začetku, sem se prijavil na olimpijski triatlon na Bledu, ki ga vsako leto organizirajo v začetku septembra (kratka razdalja triatlona). Moram priznati, da sem bil zelo nervozen, saj triatlon tekma, poleg fizičnega napora, zahteva ogromno organizacije. Seznam oblačil in pripomočkov je bil zelo dolg. Pripraviti si moraš vse potrebne stvari za celotno dirko. Najprej si oblečen za plavanje (neopren), nato za na kolo in na koncu še za tek. To pomeni, da sta znotraj tekme 2 menjavi disciplin in za njiju si moraš pred začetkom urediti stvari, ki jih potrebuješ, ter pripraviti vse potrebno v vrečke, katere te čakajo na menjalnem prostoru. Spomnim se, da sem hodil totalno zmeden po prizorišču na Bledu, ker nisem vedel kje kaj prevzamem, kje pustim kolo itd. Sašo mi je sicer dan pred tekmo dal vse informacije, ampak še vseeno je bilo potrebno to izpeljati v živo.
Start plavanja je bil dokaj zgodaj zjutraj okoli 9.00. Blejsko jezero je bilo razburkano, veter kar močan. Vsi tekmovalci smo začeli naenkrat. Kaos v vodi. Ničesar nisem videl. Pretepanje z vseh strani. Nekajkrat sem popil vodo, ko sem želel vdihniti. Nisem vedel kaj je zgoraj in kaj spodaj. Le hlastal sem po zraku in mahal z rokami. Groza! Čakalo me je 1600m plavanja v dveh krogih po 800m. Ko sem skočil v drugi krog sem bil že pošteno utrujen. Pred tem sem na morju nekajkrat poskusil preplavati po 1000m. Se kar pozna razlika do 1600m. Na tekmi me je podpirala tudi moja družina in tudi za njih je bilo vse novo. Težko je bilo točno vedeti, kje se bom pojavil v določenem trenutku, saj triatlona ni lahko spremljati. Tekmovalci so vsepovsod. Eni še plavajo, drugi že na kolesu, tretji se preoblačijo. Velika zmeda skratka, za nameček pa smo še vsi podobno oblečeni.
Menjalni prostor
Prišel sem iz vode. Potrebno je bilo narediti menjavo. Kaj sem že gledal na youtubu, da najprej naredijo tekmovalci, sem razmišljal…? Skratka totalno sem bil zmeden. Bilo je nekaj novega za mene in v novih stvareh zelo uživam. Preoblekel sem za kolesarjenje in druga disciplina se je lahko začela. Noro čuden občutek je, ko s plavanja sedeš na kolo. Noge so čudne, nekako mehke, nas pa so iz veslaškega centra najprej poslali v hud klanec in potem proti Bohinjskemu jezeru. Skupaj 40 km. Odkolesaril sem brez problemov. Tudi srečo z vetrom smo imeli saj nam je večinoma pihalo v hrbet.
Druga menjava – tek
Stopil sem s kolesa, se preobul v tekaške copate in že sem bil na poti. Noge so šle kar same. Hudo. Odličen občutek. To drugo menjavo sem sicer poskušal že doma in mi ni bila tako tuja kot prva. »Samo, da ne bom šel prehitro«, sem si govoril. Čakalo me je 10km teka po pešpoti okoli Bohinjskega jezera, kjer je bilo ogromno sprehajalcev, saj je bila lepa septembrska sobota. Morali smo se jim izogibati in kar nekaj tekmovalcev je celo padlo in se poškodovalo. Na poti je bilo namreč nekaj odsekov, kjer smo morali celo plezati čez skale. Tek sem končal pod 45 minutami, svoj sicer drugi triatlon v življenju (prvega sem končal, ko sem imel 19 let, a je bil veliko krajši), pa s časom 2h 24 min. Prvi korak je bil narejen. Sedaj sem približno vedel, kako izgleda triatlon. Olimpijski triatlon je sicer le normalen trening za celoten Ironmam, a nekje je bilo potrebno začeti. Bil sem še zelo daleč, a zavedal sem se pomembnosti majhnih korakov. Postavil sem si naslednji manjši cilj. Naslednje leto bom dokončal polovico Ironmana – polovičko. Ker je za pravilno postavljen cilj potrebno določiti tudi natančen časovni okvir, sem se kmalu prijavil na tekmo v Črno goro, 15.10.2022. Imel sem vizijo in cilj. Veselil sem se poti in naslednjih triatlon korakov.
Zapis z instagrama ob dokončanju triatlona
No Comments