13 Nov Spremljanje teniškega dvoboja kot starš
Preteklo je kar nekaj reke Savinje od mojega zadnjega zapisa. Žal enkrat tudi preko naše akademije, a danes ne bomo govorili o tej temi. Pred desetletjem me je kot zagnanega teniškega trenerja življenje nagradilo z rojstvom sina. Postal sem oče in takrat je vse dobilo nov smisel. Velikokrat sem se spraševal, kakšen bom kot teniški starš, saj imam kot trener dnevno ogromno opravka s starši. Verjemite mi, v 20 letih delovanja kot tenis trener se je nabralo veliko različnih situacij, ki so bile bolj ali manj prijetne. Iz vsake sem se nekaj naučil in z izkušnjami poskušam v naslednjih reagirati boljše in staršem dati boljše nasvete za razvoj njihovih otrok. Vsem staršem, s katerimi sem sodeloval, je bilo skupno to, da so si želeli najboljše za njihovega otroka. V večini primerov (tudi) zmago seveda, čeprav jih veliko to ne upa priznati na glas. Kar v določenem trenutku ni najboljše, a to je v naši človeški naravi, sploh v modernem svetu se veliko stvari meri le v rezultatu.
V minulih 10 letih, od kar imam naziv ati, sem kot trener spremljal ogromno teniških dvobojev na vseh nivojih. Od začetnih tekem na mini tenisu, do tekme Kaje Juvan in Serene Wiliams na osrednjem igrišču Wimbledona, finale mladinskih olimpijskih iger v Buenos Airesu za posameznike in v dvojicah skupaj z Igo Swiatek, finale Evropskega mladinskega prvenstva, finale mladinskega Wimbledona, veliko final profesionalnih turnirjev, grand slam tekme na velikih stadionih v Parizu, Avstraliji, New Yourku… Naštel sem nekaj »velikih« tekem, da si boste lažje predstavljali moje občutke v nadaljevanju, ko bom pisal o njih. Na vseh zgoraj omenjenih tekmah in mnogih drugih sem bil v vlogi trenerja in ne kot starš. Četudi naj bi bile vse tekme enake in je v ospredju igra ter naloge, ki si jih pred tekmo zadam in postavim, pa v resnici žal temu ni tako oz. se je veliko težje o temu prepričati med samo tekmo. Misli velikokrat švigajo sem in tja kot majhni zvezdni utrinki na jasnem poletnem nebu. Težko jih povsem kontroliram, pa naj bom še tako izkušen trener. Velikokrat se glede na rezultat spreminjajo občutki v telesu in hormoni povzročajo različna stanja živčnega sistema. V tistem trenutku je tekma najpomembnejša stvar na svetu.
Dosti krat sem v minulih letih dajal nasvete staršem v smislu: »Ne bodite nervozni, ko vaš otrok igra tekmo.« Ali pa: » Danes je le še ena izmed mnogih tekem v karieri vašega otroka, ki jo bo odigral.« Ta je eden izmed boljših nasvetov: » Te tekme se čez nekaj mesecev sploh ne boste spomnili več. Otrok se mora učiti, pridobivati izkušnje in s tekmami rasti, ne da občuti, da ste nervozni. S tem pokažete, da je za vas ta tekma bolj pomembna.« Seznam nasvetov bi lahko še kar dolgo našteval. V tistih trenutkih se mi je zdelo to malce nerazumljivo, kako jim je lahko ena tekma tako pomembna in so ob spremljanju le te tako nervozni. Po nekaj letih se danes verjetno temu smejijo, a takrat je bilo včasih na trenutke občutiti kot da gre za biti ali ne biti.
Rodila se mi je še hčer, sam pa sem dalje dajal podobne nasvete staršem igralcev, ki sem jih treniral. Velikokrat so mi rekli: »Saj boš videl, kako je, ko bodo tvoji pričeli s teniško igro in hoditi na turnirje. Ne rabim posebej poudarjati, kaj sem si ob tem nasvetu mislil. Jaz pa že ne bom takšen! Saj vem, da je najpomembnejši napredek mojih otrok in da rezultat SPLOH ni v ospredju. Sedaj pa smo tukaj. 🙂
Gledanje teniškega dvoboja kot starš ali trener nima veliko skupnega. To lahko sedaj potrdim. Moram priznati, da sem v določenih trenutkih tekem, ko spremljam moja otroka igrati tenis, bolj nervozen kot sem bil denimo na osrednjem igrišču Wimbledona. Tekma, ki jo igrata, ne odloča o ničemer in sta šele na začetku svoje teniške poti, pa vendarle se moj srčni utrip včasih močno poveča. Sicer ne vedno, ampak le v napetih trenutkih teniške tekme, ko se na igrišču odvija boj za vsako žogo in vidim, da dajeta vse od sebe. Takrat sem krvav pod kožo. Nič mi ni prizanešeno. V večini primerov mi sicer izkušnje iz preteklih tekem pomagajo in gledam tekme mirno, a včasih ne morem pomiriti mojega notranjega navijača, ki si želi, da bi otrok zmagal in bil po tekmi vesel. Čeprav včasih zmaga ni najboljša stvar zanju, saj se iz porazov največ naučijo. Gledati teniški dvoboj kot starš je drugače, to sedaj na glas priznam. Ni lahko. Kljub dobremu poznavanju teorije, psiholoških aspektov, nešteto odvodenih tekem, je prisoten adrenalin in očitno je to nekaj novega tudi zame. Potrebno se bo privaditi na novo realnost in upam, da mi bo z leti gledanja njunih tekem kaj lažje tudi v tej vlogi. Do takrat pa bom poskušal biti le njun ati, ki ju podpira v dobrih in slabših teniških tekmah. Ob zmagah in porazih, v veselju in razočaranju. To razumem, da je moja najpomembnejša naloga. Vloga, v kateri sicer neizmerno uživam in ni lepšega kot ju opazovati, kako se podita za rumeno žogico in dajeta vse od sebe.
Dragi starši, sedaj vas boljše razumem. Svetujem vam, da si najprej priznate, da ste nervozni ob spremljanju teniških dvobojev vašega otroka. Da poskusite čustva potisniti na stran in vsaj navzven izgledati mirno in normalno, saj otrok čuti vašo energijo. Ne poskušajte vplivati na teniško igro in z nasveti motiti otroka. Bodite tam zanj njegov najboljši navijač, kljub temu, da v vas vre in v mislih z otrokom udarjate prav vsako žogico. Tudi jaz si kdaj želim, da bi nasprotnik zgrešil, pa se popolnoma zavedam, da je to narobe in da slaba igra nasprotnika ne pomaga mojemu otroku na poti njegovega teniškega razvoja in napredka. Pustimo jim, da se razvijajo ob zmagah in porazih, saj jim to oblikuje značaj in jih razvija v boljše teniške igralce, predvsem pa v boljše ljudi.
Lep pozdrav do naslednjič.
No Comments