Tennis Cokan | Opozorilo DRUŽBI
16441
post-template-default,single,single-post,postid-16441,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

Opozorilo DRUŽBI

Opozorilo DRUŽBI

Še nedolgo nazaj so se otroški incidenti s strelskim orožjem čez lužo zdeli tako daleč. Nekaj, kar se pri nas ne bo dogajalo, saj smo  v Evropi drugačni…

Pa še kako smo se motili. V zadnjem obdobju trije shrljivi, grozni, tragični, dogodki (ne najdem besede, ki bi opisala moje razočaranje). Družba kaže s prsti na posameznike, na otroke, na njihove starše, okolje, igrice, telefon, socialne medije…

Globoko smo padli. Zakaj se mora zgoditi nekaj tako groznega, da si rečemo, Dovolj je! RESET! Tako ne gre več naprej! Sploh ne vem kje naj točno začnem, toliko vprašanj se mi poraja, toliko misli mi šivga skozi glavo. Kje smo ga kot družba tako »pihnili« mimo? Hitrost življenja, hlastanje po matrialnih dobrinah, denarju, slavi. Ni več časa za otroke, prijatelje, pogovor, srečanje. Besede in izgovori z nimam časa so na dnevnem meniju. Prezasedeni, preobremenjeni. S čim?

Tekme staršev med sabo v pogovorih, kateri otrok je bolj uspešen, ima boljše ocene, hodi na boljšo šolo, ima boljše športne rezultate. Na drugi strani pa tekme otrok med sabo, kdo ima več prijateljev na socialnih medijih, več všečkov pod slikami, lepši telefon, je boljše oblečen (govorim o znamkah oblačil). Kdo bo bolj priljubljen, kdo bo bolj osmešil (užalil) sovrstnika, da bo sam izgledal večji frajer…

Pogrnili smo. In vedno znova s prstom kažemo na naše otroke, češ poglej kaj vse imaš pa ne ceniš, samo v telefon buljiš, nič se ne učiš, ugovarjaš mi, ne pospravljaš, in še bi lahko našteval. Včasih nismo imeli toliko materialnih dobrin. Svet je bil drugačen od današnjega. Pa se kdaj vprašamo, če bi bili mi kaj drugačni, če bi vzgajali sami sebe in bi bili na njihovemu mestu? Oni so odraz naše vzgoje in družbe. Mislim, da bi bili zelo podobni, da ne rečem enaki.

Tempo je hitrejši, bombardirajo nas z vseh strani z informacijami, šolski sistem je zastarel in neusmiljen. Otrokom ne daje več svobode, ampak jih duši in obremenjuje. V velikem odstotku jih zasuva s podatki, ki jim v življenju ne bodo pomagali biti boljši ljudje. Polne jim kotičke možganov, ki v nekem trenutku ne funkcionirajo več po svoje in se le pustijo slepo voditi z dneva v dan v upanju na ugajanje staršem, učiteljem, sošolcem, vrstnikom in okolju. Na takšen način se Izgublja pomen razvijanja osebnosti, pravega JAZ-a. Šola življenja pa gre med tem nemo mimo njih. Ocena 5 na papirju je vredna bore malo, če za njo ni praktičnega znanja o življenju, o odnosih, o nas samih.

Seveda je lažje po dolgem in napornem dnevu v službi priti domov in se odpočiti, otroku pa pustiti da ima v rokah telefon, igra igrice ali pa leži pred televizijo. Tudi to mora biti in temu se ne da izogniti, ampak zavedati se moramo, da s tem nobenemu ne delamo usluge. Mogoče ravno takrat bije v sebi hudo stisko, ki jo potlači globoko vase, pa tega ne opazimo.

Ne bom rekel, da je prepozno. Vedno je boljše pričeti s spremembo sedaj, kot pa nikoli. Ampak zavedati se moramo, da je potrebno najprej spremeniti samega sebe, ker tako bomo spremenili družbo in posledično tudi naše otroke. Spoštovanje drug drugega, več strpnosti in druženja. Otroci nas posnemajo in vidijo, čutijo to. Več pogovorov z njimi, igranja zunaj, sprehodov, športanja ali pa ustvarjanja nekaj novega. Prenehajmo jih obtoževati česa niso naredili in kaj še morajo narediti. Zamenjajmo učenje z njimi pozno v noč, metanje naprej slabih ocen ali športnih rezultatov, s pogovorom. Iskrenim, globokim, o čemer koli. Danes, jutri vsak dan. Nikoli ne veš, kdaj, kako in zakaj nas jutri več ne bo.

p.s. Zasledil sem raziskavo o strelnih orožjih, ki je bila narejena že kar nekaj let nazaj. V njej piše, da ima vsak tretji odrasli prebivalec Srbije dovoljenje za strelno orožje. Zame je to zelo zaskrbljujoč podatek. Vprašam se, čemu ga potrebuje oz. zakaj so mu ga udobrili.?

1 Comment

Post A Comment