AO21, teniški igralci ali zaporniki?

16 Jan AO21, teniški igralci ali zaporniki?

V bistvu sploh ne vem kje točno naj začnem tokratni zapis, saj se trenutno počutim kot da sem v zelo dobro zastraženem zaporu in ne v Avstraliji, kjer čakamo na začetek letošnjega Australian opna.

Gremo po vrsti…

O trenutnem stanju v svetu ne bi izgubljal besed, zato bi najprej rad pohvalil organizatorje Australian opna za vse napore, ki so jih morali vložiti za izpeljavo kar štirih turnirjev v deželi »tam spodaj«. Organizacijske razsežnosti so težko predstavljive. Tudi finančni vložek, ki so ga morali nameniti za letošnjo izpeljavo se ne more primerjati z nobenim v zgodovini teniških turnirjev. Res velik poklon za ves trud. Pa preidimo k dejstvom…

Kvalifikacije smo igrali v Dubaju, kjer so naredili enak »mehurček«, kot na WTA turnirjih v sezoni 2020. Obvezno testiranje pred prihodom ter ob prihodu in čakanje na rezultat v hotelski sobi do negativnega rezultata, tokrat je bilo to 32 ur. Poznana zgodba z lanske sezone torej. Pravila so bila dokaj stroga, a lahko rečem da smo se jih že navadili z WTA turnirjev. Kvalifikacije so bile letošnje leto najbolj stresne do sedaj, saj je bilo od njih odvisno ali bo igralka v naslednjem mesecu in pol imela zagotovoljene turnirje na najvišjem nivoju ali ne. Tukaj se bodo naredile ogromne razlike med najboljšimi 130 igralkami in ostalimi, ki v primeru izpada skorajda nimajo možnosti igranja turnirjev na najvišjem nivoju, a o tej temi mogoče enkrat drugič.

V Avstralijo  lahko potuje omejeno število igralcev in igralk je določila avstralska vlada, zato so tudi bile kvalifikacije v Dubaju in v Dohi za moške. Kvalifikanti smejo s sabo vzeti le enega spremljevalca, igralci ki pa so neposredno uvrščeni na v glavni turnir pa dva, nekateri celo tri. Izjeme so navadno odobrene boljše rangiranim igralkam in igralcem, kar bi lahko zopet bil razlog za razpravo o enakosti. Tisti, ki so se kvalificirali, smo morali pred potjo izpolniti veliko formularjev, kjer smo podpisali in se strinjali da sprejmemo vse ukrepe, ki jih je avstralska vlada pripravila za naš prihod. Od tega, da se strinjamo s preživljanjem karantene, da nimamo klavstrofobije, da bomo mentalno dovolj trdni, da zdržimo 14 dni v hotelski sobi itd. Skratka na formularjih skoraj ni bilo vprašanja, na katerega nismo odgovorili. Žal so se vprašanja ponavljala na več obrazcih.

Pa poglejmo bolj podrobno ženski del turnirja.

Kvalificiralo se je 16 igralcev in igralk. Vodstvo AO21 je sprejelo sklep, da s sabo v Avstralijo vzame 6 poraženk, ki so najvišje rangirane in so izgubile v zadnjem krogu kvalifikacij. Takoj  po končanih kvalifikacijah je prišlo do 5 odpovedi igralk z glavnega dela turnirja, kar pomeni da so skoraj vse, ki gredo v Avstralijo že v glavnem turnirju. Organizatorji se žal niso odločili, da bi to kvoto povečali in vzeli še nakaj igralk, ki so izpadle na zadnji stopnički, saj bo v naslednjih 3 tednih, kolikor še manjka do začetka turnirja, zagotovo še nekaj odjav (pozitivni test, poškodba,…). Verjetno bodo v tem primeru možnost nastopa dobile domačinke. Bomo videli…

Ura je 6.20 zjutraj. Zvonec na mojih vratih, čeprav sem naročil zajtrk ob 7.00. Jutro pred potjo se ni najboljše začelo, a ok. Ravno s tem namenom sem si spakiral že prejšnji večer, da ne bi ustajal prezgodaj… Ob 8.00 nas pred hotelom čakajo avtomobili. Za vsako ekipo eden. Odpeljejo nas na letališče, kjer nas na vsakem koraku čaka osebje, oblečeno v zaščitne obleke in nas usmerjajo. Naj omenim, da so organizatorji organizirali posebne polete za igralce, ekipe in osebje, ki so del letošnjega Australian opna. Ne vem natančno koliko letov skupaj so organizirali. Letelo se je z Los Angelesa, Dohe, Dubaja, Abu Dhabija,… Skupaj na poletih 1200 ljudi. Letalo je bilo torej v celotni namenjen nam in je bilo le 20% zasedeno. Žal smo vseeno morali čakati uro in pol na oddajo prtljage, ampak to je nekaj kar na letališču ni nevsakdanje. Razmišjal sem, kaj bi potreboval naslednih 14 dni v karanteni, da bi si kupil pa nisem imel pametne ideje. Vkrcamo se na letalo, kjer je vsak potnik imel na voljo tri proste sedeže. Ni slabo za naslednjih 13 ur.

Let je potekal brez večjih posebosti. Žal nisem uspel skoraj nič spati, ker smo leteli preko dneva po dubajskem času in preko noči po avstralskem, zato bi bilo sicer pametno spati, a se ni izšlo za več kot 3 ure. Veliko smo sicer slišali o strogih pravilih v Avstraliji, sedaj pa je prišel čas da jih še izkusimo. Po pristanku smo potrebovali kar 15 min, da je pilot zaustavil letalo na parkirišču. Čudno parkirišče sem si mislil, saj se navadno letala ustavijo na sredini letališča ali pa pri terminalu. Tokrat smo pakrirali nekje zadaj. Po ponovnem izpolnjevanju formularjev na letalu za vstop v Avstralijo nas v majhnih skupinah spustijo z letala, kjer se peš odpravimo do velike hale, kjer predvidevam da so navadno parkirana privatna letala. Ob strogih pravilih in označbah, kje se lahko gibamo nam najprej zamenjajo masko, razkužijo roke, izmerijo temperaturo, povprašajo po znakih in počutju, negativnem testu, preverijo potni list, seznanijo z avstralskimi pravili in sankcijami v primeru kršenja ali pozitivnega testa. Vsakemu posebej izročijo njegovo pogodbo, ki smo jo »potrdili« z izpolnitvijo formularjev pred prihodom, na kateri so zapisana pravila in posledice kršenja ter napotki za štirinajst dnevno karanteno. Sledi ponovno preverjanje pogodbe pri naslednjem uslužbencu, čeprav nam jo je prejšnji izročil, ime hotela, številka sobe, ponovno preverjanje in slikanje potnega lista,… Končno nas zelo varovano pospremijo na avtobus, kjer nas je kar precejšnje število glede na to, kako striktni bodo v nadaljevanju. Odpeljemo se s spremstvom policije za avtobusi. Tudi pred hotelom nas pričakajo policisti, ki avtobus usmerijo natančno tako, da skozi vrata stopimo direktno v hotel. Zopet traja kar nekaj minut, preden nam pojasnijo postopek, ki bo potekal za razporeditev po sobah. K sreči eden izmed prvih izstopim z avtobusa. Seveda so vsi uslužbenci oblečeni v polno zaščitno opremo. Sledi ponovno razkuževanje rok, stroga varnostna razdalja ter napotitev do dvigala, kjer osebi povem številko sobe. Ona jo javi po telefonu do druge osebe in sledi čakanje pred dvigalom, čeprav je bilo že na voljo. Vprašam, zakaj ne smem vstopiti v dvigalo. Pojasni mi, da mora oseba, ki je šla pred mano najprej vstopiti v sobo, šele nato me lahko spustijo v nadstropje. Naj ob tem pojasnim še, da bomo lahko v štirinajst dnevni karanteni izstopili s hoteladnevno  za 5 ur, ki nam jih bodo razporedili za teniški trening, kondicijski, hrano in pot nazaj v hotel. S tistimi, ki vadimo skupaj moramo bivati v istem nadstropju hotela. V prvem tednu lahko treniramo le z eno igralko, v drugem tednu pa še z dvema drugima. Po štirinajst dnevni karateni in osmimi negativnimi testi, se karantena za nas zaključi in lahko se bomo prosto gibali po Melbournu. Torej, reče mi da mora oseba pred mano vstopiti v sobo, da lahko grem v dvigalo. Kot da nismo bili še 5 minuta nazaj vsi skupaj brez posebne razdalje na avtobusu in pred tem 13 ur na istem letalu. Ponovno smešno in nelogično pravilo. Končno mi dovoli vstop, ko me čaka novo presenečenje. Brez ključa od hotelske sobe me dvigalo pripelje v 5 nadstropje. Pri izstopu iz dvigala opazim približno 5-10 oseb razporejenih po hodnikih, seveda oblečenih v zaščitna oblačila. Ena izmed oseb me pospremi do moje sobe. Mi jo odklene in tako se lahko moja karantena prične.

Najprej seveda čakanje na prvi test. Zelo sem lačnen, saj je bil zajtrk na letalu ob 5 uri zjutraj sedaj pa je ura 10.30. Ko pokličem na recepcijo povedo, da je bil zajtrk do 10 ure in da mi ne morejo pomagati. Kot da smo mi krivi, da smo prišli pol ure kasneje. Bom pač lačen si rečem. K sreči nas v sobi pričaka nekaj sladkih stvari, v hladilniku pa najdem zamrznjeno sadje, ki ne vem čemu naj bi služilo saj je trdo kot kamen. Čakam na test. Utrujen sem, saj je ura v Dubaju 3 ponoči, jaz pa sem na letalu spal le 3 ure. Zbudi me trkanje po vratih. Prinesli smo mi kosilo. Sendvič? Tole bo še zanimivo. V sobi me čaka tudi pribor za pomivanje posode in krožniki . Zanimivo. Zaspim še malo, ko me zbudi novo trkanje, tokrat za COVID testiranje. Pred sobo me čakajo 3 osebe, oblečene v strogo zaščitno opremo. Najprej moram ponovno izpolniti nov formular za testiranje, s tem da oni stojijo na hodniku jaz pa med vrati. Prosijo me, če lahko vzamem stol s sobe, ga postavim na hodnik in se usedem. Sledi testiranje, tokrat odvzem brisa z grla ter z obeh nosnic. Moram priznati, da je bilo z grla zelo neprijetno, z nosa pa sem se očitno že navadil. Testiranje bomo morali v štirinajstih dneh ponoviti kar 8x, zaradi 5 urnih odhodov na trening in posledično možnosti okužbe. Sicer ne vem, kje in kako bi bila možnost okužbe, a pustimo to strokovnjakom.

V skripti od avstralske vlade, ki nas je pričakala v sobi so še enkrat več strogo opisana vsa pravila in sankcije. Brez dovoljenja druge osebe nam na hodnik ni dovoljeno stopiti. Tam nas »stražijo« tudi varnostniki, skratka zelo bo še zanimivo. Trenutno lahko rečem letošnjemu australian opnu, teniški ZAPOR. Pa se naj prične!

p.s. Naj ob tej priložnosti povem še, da sta znana že dva primera okužbe z leta Los Angeles  – Melbourne in da vsi igralci ter spremljevalne ekipe, ki so bile na letu ne bodo smele opravljati treningov v prvih 14 dneh ampak bodo moral biti ves čas v hotelski sobi. Upam, da se kaj takega ne zgodi tudi z našim letom, saj ostajamo v sobi do februarja 🙁 Držim pesti, da smo jutri vsi negativni.

Za slovnične napake se opravičujem!

Robi