Tennis Cokan | POT V USA in KORONA “sitnosti”
16216
post-template-default,single,single-post,postid-16216,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

POT V USA in KORONA “sitnosti”

POT V USA in KORONA “sitnosti”

Življenje še nekaj let ne bo enako kot je bilo pred korono o tem ne bom izgubljal besed, saj se vsi s tem strinjamo. Tokrat bom napisal zgodbo o poti na US open in ukrepih, ki jih organizatorji turnirja izvajajo, da bi bili pred tem virusom čim bolj varni.

Z letališča Jožeta Pučnika odletimo že zelo zgodaj nekaj minut po 7 uri zjutraj. Frankfurt je vmesno postajališče pred letom čez lužo do New Yorka. Vse poteka super, ni pretiranih turbolenc, letalo je super in nekje 60% napolnjeno. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je obvezno pravilno nošenje maske (tudi s pokritim nosom) ves čas gibanja po letališčih in na letalu (8h leta), kar je zelo neprijetno. 

Na letalu smo morali izpolniti dva formularja, kjer vlada USA preverja vse v zvezi s COVID 19. Kje ste bili v zadnjem času, imate kakšne simtome, kaj imate s sabo, kam greste, zakaj tja, koliko časa, naslov bivanja itd. Po pristanku na letališču gremo skozi 3 kontrole. Najprej prvi kontrolor pregleda izpolnjena formularja, nato ti naslednji izmeri vročino, pa še eden, ki preveri če sta letalska karta in potni list ustrezna. Dokaj normalna procedura do tukaj, skratka. No mogoče zmotijo le vprašanja kot: “Ali ste si sami spakirali? Koliko kosov vaše prtljage je na letalo? S kom potujete? Ali imate povratno letalsko karto?” In še nekaj nevsakdanjih vprašanj.

Sledi normalna kontorla potnega lista pri okencu za vstop v USA. Kaja gre prva. Kar naenkrat carinik pokliče kolega in  Kajo skupaj z drugim varnostnikom odpelje v neko sobo zraven. Na vrsti sem jaz. “Ta dva sta skupaj,” reče in varnostnik pride še po mene, vzame moj potni list in odpelje tudi mene. Na začetku se mi ne zdi nič sumljivega in si mislim, da samo še nekaj preverijo in naju spustijo v državo. Ko vstopim v prostor, ki je velik cca 50 kvadratnih mestrov v njemu pa se na stolih drug zraven drugega gnete 100 ljudi, pa mi postane jasno, da zadeva ne bo hitra in enostavna ter da se obetajo težave. Toliko o varnosti za preprečevanje okuženosti, če nas vse drug do drugega natrpajo v eno sobo brez prezračevanja in z možnostjo držanja “varn0stne” razdalje. Usedem se na stol in čakam. Kmalu ugotovim, da je prepovedano uporabljanje telefona, slikanje itd. V ta namen je celo blokiran signal v tej sobi, tako da smo praktično odrezani od sveta in lahko le čakamo, da nas pokličejo in uredijo naše papirje. Brez dokumentov v roki čakam, da bi zaslišal svoj priimek. Za kontrolornim pultom sta delala le dva moška in vsake 5 min poklicala enega izmed navzočih ter mu dovolila vstop v državo ali pa mu dodatno postavljala zelo čudna vprašanja. Se spomnite, kako so nekateri učitelji v šoli iskali neznanje? Približno na takšen način je izgledalo to pri vsakem potniku posebej. Zahtevala sta dodatne dokumente oz. dokazila za vstop, skratka vse je šlo zelo počasi. Nisem bil pripravljen na to čakanje z zelo malo vode v plastenki in brez hrane ter po 12 ur potovanja, ko nisi več svež takšen zaplet ni ravno dobrodošel. Ves čas sem se spraševal, zakaj se nama je to zgodilo, saj imajo povabilo US opena, da prihajava in vse izpolnjene dokumente pa to očitno zanje ni dovolj. Čas mineva zelo počasi. Po eni uri in 15 minutah najprej pokličejo Kajo. Ko jim pove, da potuje z mano pristopim do carinika, ki poskuša najti moj potni list, a zaman. Pravi da ga ni nikjer in naj se usedem. Zopet neugodno čakanje, ki ga po 15 minutah prekine njegov klic nekega priimka, s prstom pa kaže name. Pristopim, on pa me vpraša če je to moj potni list na kateremu je slika starejše gospe, rekel bi v 70 letih. Nisem imel besed. Ko tudi sam ugotovi, da je naredil veliko neumnost začne iskati gospo, mene pa pusti čakati. Takrat pa imam dovolj poigravanja in njegovega kolega vprašam, kaj se dogaja in zakaj morava čakati, če imava vse potrebne dokumente. Pove mi, da je trenutno na letališču zaradi situacije z virusom zmeda, in da mi ne zna dati točnega odgovora zakaj so naju poslali sem in da se nama opravičuje za vse skupaj. Prične iskati moj potni list, ki ga po nekaj minutah najde, še enkrat preveri vse dokumente in naju po uri in pol spusti v državo. Končno!

Očitno sva bila zadnja potnika, ki sta šla po prtljago, saj so naju kovčki čakali na tleh sredi prostora, kjer so tekoči traki za pobiranje prtljage. Skrbelo naju je tudi kje je najin voznik, saj mu zaradi blokade signala nisva uspela sporočiti za zaplet, zamujala pa sva približno dve uri. K sreči naju je vidno zaskrbljen čakal zunaj in skupaj oddidemo v ogromen avtomobil. Bil je zelo prijazen. Pove nama, da imamo do hotela 1 uro vožnje. Žal se vožnja raztegne na uro in pol saj je v New Yorku čas za prometno konico. Ob prihodu do hotela ugotovimo, da smo prišli na napačen kraj, saj bi naju moral peljal do drugega hotela najprej na testiranje in se šele potem v hotel kjer imava rezervirani sobi. Še eden izmed nesporazumov danes si mislim…

Test tokrat mine zelo neboleče, saj imajo tukaj nov protokol, da ti delavec obrazloži potek testa, ki si ga potem narediš sam s palčko, on pa potek le nadzira. Takšen test je dosti boljše in prijazno za preživeti. Po opravljenem testu me označijo z modro zapesnico okrog roke, ki oznanja da moram v 24-urno karanteno, oz. tako dolgo dokler ne dobim negativnega rezultata. Zelo lačen se vrnem v hotel, kjer po 20 urah potovanja le dobim sobo. Na recepciji me opozorijo na stroge varnostne ukrepe do prenehanja karantene in seznanijo s sankcijami, če se pravil nebi držal. Hotelski delavec me pospremi do sobe, ki je ne smem zapustiti do rezultata. Hrano moram naročiti preko sobne postrežbe in če potrebujem karkoli poklicati recepcijo. Naročim večerjo, ki mi jo v zelo hitrem času tudi prinesejo. Izgledalo je tako, da je nekdo potrkla na vrata in pred njimi pustil vrečko na vozičku, sam pa je stopil nekaj metrov stran, dokler je nisem vzel in zaprl vrat. Malce pretirano se mi zdi, ampak tako pač je… Utrujen pogledam nekaj tenis tekem CINCINATIJA v živo in zaspim.

Naslednje jutro me malce muči jetleg in se zbudim že ob 5 uri. Po enaki dostavi zajtrka kot prejšnji večer večerje, me nekaj po 11 uri preseneti sms, ki potrdi negativen test na COVID 19. Sedaj lahko prestopim vrata sobe in vstopim v svet “US OPNA”.

Tokrat zaradi zagotavljanja življenja v “balončku” ni osebnih avtov za prevoz, saj bi bilo tako potrebnih preveč voznikov, ki bi živeli v hotelu z nami, ampak nas prevažajo z avtobusi. Hoteli so zasedeni le z igralci in osebjem povezanim z US OPNOM. Res se držijo strogih ukrepov. Na avtobusu lahko sedi le vsak sam, v dvigalo lahko gresta največ 2 osebi (varnostnik to nadzira pred dvigalom), vsak dan izpolnjujemo formularje o počutju in jih moramo pokazati preden vstopimo na avtobus. Skratka na vsakem koraku opozarjajo na varnost.

Tudi v kompleksu US OPNA je podobno. Varnostniki preverjajo uporabo mask in nas opozarjajo, če je kakšen trenutek nimamo na obrazu. Hrana se naroča preko QR kode napisane na mizi. Po naročilu ti jo osebje prinese do mize, tako da praktično ni nobenega osebnega stika. Rezervacija igrišč je preko telefona, v fitnesu je omejeno število oseb, ki lahko vadijo, osebje v njemu pa za vsakemu razkuži vsako utež ali trenažer, ki je bil uporabljen. Tudi že rabljenih žog za trening se ne da dobiti, saj ne želijo da se dotikamo drugih žog, zato jih moraš sam zbirati če jih želiš imeti za kakšen drill trening. Masaž na prizorišču ni, so le v hotelu, razen za nujne primere pred ali med tekmo…

Največja razlika pa je, celoten kompleks US OPNA brez gledalcev. Nekaj, kar je bilo še leto nazaj popolnoma nepredstavljivo Lahko se prosto sprehajamo povsod. Ponujajo ogromno zabavnih iger po parku, mini golf, biljard, košarko, fotelje za počivat, masažne mize itd. Skratka čaka nas druačen US OPEN, kot so bili vsi v zgodovini. Tudi turnir, ki se zaključuje (Cincinati), je zelo nenevadno spremljati brez linijskih sodnikov in gledalcev. Včeraj sem malo pogledal Djokovica proti Struffu in po res lepi točki je na ogromnem stadionu skoraj mrtva tišina. Manjka energija s tribun in občutek, ki te preveva ko odigraš zares dobro ali pa slabo točko. Čustva bodo tokrat očitno vrela le znotraj igralcev, koliko pa se bo kdo vživel v to pa bo pokazal sam turnir. Zagotovo nas čaka nekaj, na kar se nihče ni mogel popolnoma pripraviti.

Naj se začne US OPEN 2020!

 

 

 

p.s. Razvedrilne sobe v hotelu za igralce in ekipe…

 

1 Comment

Post A Comment