Tennis Cokan | Vsak je svoj najboljši trener
16053
post-template-default,single,single-post,postid-16053,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

Vsak je svoj najboljši trener

Vsak je svoj najboljši trener

Zapis, ki je pred vami, je namenjen staršem, trenerjem in športnikom:

  • staršem, da bi poskusili razumeti, da se športnik ne izoblikuje čez noč, ampak so za to potrebne ure treninga ter leta predanega dela. Da bi razumeli, da dober trening ni le tisti, kjer trener ves čas »bombardira« športnika z informacijami, temveč ga poskuša skozi njegove občutke pripeljati do cilja oz. najboljše končne izvedbe;
  • športnikom, katerih naloga je, da čutijo kar izvajajo in ne samo slepo izvajajo trenerjeva navodila;
  • ter vam dragi kolegi, da sploh ponudite športniku možnost razmišljanja s svojo glavo in razvijanje trenerja v sebi.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni trenirati »sistematično uriti se za tekmovanje v kakšni športni disciplini«. Treniranje je torej načrtovano izpopolnjevanje tehničnega in taktičnega znanja, napredovanje v fizičnih aspektih in posledično dvigovanje samozavesti športnika. Tokrat se ne bom osredotočal toliko na načrtovanje, pač pa na razumevanje treniranja kot takšnega.

Pri opazovanju treninga različnih športnikov dobim pogosto občutek, da so trenerji na treningu policaji ali nadzorniki, ki kot radio kričijo in opozarjajo na ene in iste nepravilnosti. Pazi to, premikaj noge, naredi to, zakaj tako!?!? Tisočkrat enako. Na tak način je trening podoben cirkuškemu klovnu, ki v vsakem trenutku piska, se dere in zganja »cirkus«. Otroku tako ne preostane drugega, kot da le posluša kar mu trener govori in poskuša upoštevati navodila. S tem pa trener povzroča športniku veliko škodo, saj mu v takšnih trenutkih niti ne da priložnosti, da bi lahko razmišljal s svojo glavo.

Ljudje smo v moderni dobi navajeni da sledimo. Marsikdo bi rekel, da smo »ovce«. Kar nam nekdo naroči, to naredimo in včasih niti ne pomislimo, zakaj bi to naredili, ampak pač naredimo, ker je nekdo, ki mu zaupamo, tako rekel. Meni se to velikokrat dogaja na teniškem igrišču. Igralci brez dvoma sledijo mojim navodilom in delajo kar jim naročim, sami pa se niti malo ne potrudijo, da bi to ponotranjili oz. poskusili globlje začutiti. Ne pravim, da je upoštevanje navodil slabo, ravno obratno. Vesel sem, da vanje oz. v moje znanje ne dvomijo, a bi si želel, da poleg tega zelo zbrano uporabljajo tudi vsa čutila, ki so jim bila dana.

Moj cilj je, da bi znali kasneje to znanje podati sami sebi v trenutku, ko ga potrebujejo. Kaj želim s tem reči? Menim, da na svetu ne obstaja boljši trener, kot je vsak sam zase. Naučiti športnika zavedanja samega sebe in vodenja samega sebe v različnih situacijah, je po mojem mnenju najvišje stanje znanja, ki ga športnik lahko ima. Če ga naučimo, da bo prepoznal situacijo in se bo znal popraviti ter delati na sebi tisto stvar, ki je v danem trenutku pravilna in pomembna, potem je osvojil najvišji nivo zavedanja.

Le športnik zares v določenem trenutku čuti kar čuti. Trenerji si lahko njegove občutke le predstavljamo glede na to, kar vidimo in kako dobro ga poznamo. Samo on, po končanem gibu ve oz. čuti, kakšen je bil in to poveže s predznanjem in situacijami, ki so se mu že zgodile. Treniranje na podlagi zavedanja in ponotranjanja občutkov je v vrhunskem športu nujno.

Da bi lahko prišli z mlajšimi športniki na ta nivo, pa je potrebno delati na posameznih segmentih. Trener mora športniku dajati natančna navodila in ga pustiti, da skozi občutke pride do rešitve, ki je zanj najboljša. Potrebnega je veliko pogovora, da športnik sam pri sebi ve, kaj je naredil prav oz. na kaj se je potrebno osredotočiti naslednjič. Pogovor s samim sabo (vse pogosteje se uporablja ang. izraz »selftalk«) je tisto, kar mora biti športniku domače in kjer on sam išče rešitve. Če se pogovarja sam s sabo v pozitivnem duhu in si daje navodila, potem krepi trenerja v sebi. Ta trener je vedno na njegovi strani, vedno je prisoten in z njim išče rešitve v vsaki situaciji.

Po mojem mnenju na svetu ne obstaja boljši trener kot je lahko vsak sam sebi. Noben trener ti ne more pomagati tako natančno kot lahko pomagaš sam sebi. Le ti čutiš, le ti se zavedaš svojega telesa in le ti si lahko v dani situaciji najbolje pomagaš. Delaj na zavedanju svojih delov telesa, nadzoru uma in pozitivnega pogovarjanja sam s sabo.

 

Robi

No Comments

Post A Comment