Tennis Cokan | Olimpijske igre mladih Buenos Aires – Argentina
15957
post-template-default,single,single-post,postid-15957,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

Olimpijske igre mladih Buenos Aires – Argentina

Olimpijske igre mladih Buenos Aires – Argentina

 

Leto 2018 je bilo leto, v katerem Kaja naj ne bi več igrala mladinskih turnirjev in bi se v celoti posvetila članskim profesionalnim turnirjem.  Tako je tudi potekala celotna sezona. Olimpijske igre so dolgo visele v zraku, tudi zaradi zelo visokih kriterijev za uvrstitev nanje, ki jih Kaja zaradi neigranja mladinskih turnirjev ni izpolnjevala. Avgusta smo le dobili potrditev, da so Kajo sprejeli v glavni del žreba 32 igralk.

September se ni začel po najinih notah, saj si je Kaja poškodovala zadnjo stegensko mišico v četrtfinalu turnirja v Zagrebu in je polovico septembra igrala tenis v sedečem položaju. Proti koncu meseca sva opravila prve treninge in dejansko 3 dni pred odhodom prvi trening s polno obremenitvijo. Urnik na Olimpijskih igrah pa je bil neusmiljen in strah me je bilo, da bi lahko s tem tvegali Kajino ponovno poškodbo. Igrati v treh kategorijah (posamezno, dvojice in mešane dvojice) se je zdela misija nemogoče in vse te tekme bi bilo potrebno odigrati v osmih dneh. Upala sva, da mešanih ne bo potrebno igrati, a se je na prizorišču izkazalo, da jih morajo igrati prav vsi udeleženci.

 

Končno je prišel težko pričakovani dan odhoda. Reprezentanca se je zbrala na Brniku, kjer nisem poznal skoraj nikogar. Vsi smo izgledali enako, saj so pravila oblačenja zelo striktna in svojih oblek praktično ne potrebuješ s seboj (razen spodnjega perila). Kljub temu, da je bilo skupaj 14 ur leta s prestopanjem v Parizu, je pot minila hitro. Potem pa se je na letališču začelo čakanje. Najprej noro dolge vrste vseh reprezentanc za vstop v Argentino, potem kontrolni pregled za vstop na avtobus in v olimpijsko vas, potem pa še po izstopu z avtobusa v olimpijski vasi. Po res dolgem čakanju nam je končno uspelo vstopiti v olimpijsko vas, ki je bila čudovita. V revnem delu mesta Buenos Aires so jo zgradili na novo, poleg nje pa postavili šotore za spremljevalne objekte in jedilnico. Povedali so mi, da želijo obuditi ta del mesta in kasneje stanovanja nameniti revnejšim slojem prebivalstva. Stavbe so bile moderne, visoke in bile so čisto skupaj, tako da je res vse skupaj izgledalo kot vas. Nekaj preko 4000 športnikov in trenerjev so nas razdelili v sobe po 2, 3 ali 4 osebe. Tako je bilo v enem apartmaju približno 8 oseb in samo dve kopalnici. Zanimivo bo tole, sem si mislil, ko sem za sostanovalca dobil dva zelo prijazna slovenska trenerja, ki obožujeta tarok, tako kot jaz 🙂

Veliko ljudi v borbi za hrano

Na sestanku so nam razložili pravila obnašanja, objavljanja in bivanja v olimpijski vasi ter na prizoriščih. Varnost je na prvem mestu, prav tako ni bilo dovoljeno snemanje in objavljanje posnetkov s prizorišč, kar se mi je zdelo neumno. Gledalci bodo pa lahko snemali? Največji šok pa sem doživel ob prvem odhodu v jedilnico. Predstavljajte si, ko 4000 ljudi želi dobiti hrano v istem trenutku. Bilo je grozno. Eden preko drugega in dobesedna borba za hrano, da ne omenjam čakanja v vrsti  po pol ure, da si sploh prišel v bližino hrane. Po nekaj dneh se je ta borba umirila, saj so se urniki tekmovanj in treningov malce premešali in nismo vsi jedli istočasno.

Bilo je ogromno spremljevalnega programa. Ves čas se je nekaj dogajalo v vasi, kjer so skrbeli, da so se udeleženci izobraževali in zabavali. Okoli 10 000 prostovoljcev je skrbelo, da smo se počutili dobro in so nam pomagali z nasveti na vsakem koraku. Naša odprava je imela celo 3 svoje prostovoljce in sicer »

slovenski dom

argentinske Slovenke«, ki so nam pomagale s prevajanjem ali pa so nam priskrbele stvari, ki smo jih potrebovali. Enega izmed prvih večerov so nas povabili v njihovo središče, kjer se Slovenci redno zbirajo. Zgradili so ga njihovi starši, ki so se po 2. svetovni vojni preselili tja. Sedaj oni nadaljujejo z ohranjanjem našega jezika, saj med seboj doma govorijo slovensko, ob vikendih imajo tudi šolo v slovenskem jeziku, med tednom pa hodijo v normalno šolo. Tam se jih aktivno druži približno 200 in res so nas lepo pogostili. V svoje veleposlaništvo nas je povabila tudi slovenska veleposlanica, kjer smo prav tako imeli lep sprejem. Super je videti Slovenijo povsod po svetu.

Avtobusni prevozi so bili dobro organizirani. Ob vsakem prevozu na tekmovališča so nas spremljala policijska vozila ali oklepniki. Žal se je bilo potrebno do teniškega kompleksa voziti debelo uro, kar je bilo ob natrpanemu urniku še dodatno breme, saj je tako najin dan od odhoda iz vasi do prihoda nazaj trajal po 12 ur ali več.

Na tekmovališče smo prišli 5 dni pred pričetkom teniškega turnirja, kar je bilo odlično za vsaj nekaj treninga, ki nama je manjkal v mesecu septembru. Klub je eden najstarejših v mestu in se nahaja v Green Parku. V njemu sta pred leti trenirala David Nalbandian in Gabriela Sabatini, ki sta bila

Policijska spremljava

tudi ambasadorja in sta nas ob prihodu nagovorila, v času turnirja pa spremljala tekme kot častna gosta. Argentinci so bili nori nanju. Klub je sestavljen iz  21 peščenih teniških igrišč in velikega stadiona, ki po moji oceni sprejme okoli 8000 ljudi. Pogoji so bili odlični, temperature spomladanske in ogromno »sparing« partneric za dobre treninge. Edini problem je bil fitnes, ki je bil le eden za celotno olimpijsko vas, na teniškem klubu pa ga niso imeli. Ker smo vsi trenirali ob približno enakih urah, je bilo notri nekaj 100 tekmovalcev in zelo težko si dobil prost kotiček za nemoten trening, kaj šele fitnes napravo. Treningi so potekali dobro in Kaja se je vsak dan počutila bolje. Trenirala sva z vsemi najboljšimi mladinkami sveta kot so Swiatek, Wang, Carle… Odlični pogoji, ki jih v Sloveniji žal nimamo. Kmalu je prišel dan žreba in otvoritve iger, kjer so sredi mesta naredili velik spektakel, ki si ga je na ulicah ogledalo 250 000 ljudi. Neverjetne množice, kot vidite na sliki, so želele biti del tega in mesto je res živelo za te igre. Takrat sem šele dobil občutek, kako velika stvar to sploh je. Reprezentanci se je malo kasneje pridružila še Kajina mami, ki je skrbela za zdravstveno oskrbo celotne reprezentance in nama je bila skozi ves turnir v veliko pomoč.

 

 

 

Žreb vseh treh kategorij, tiskovna konferenca, sestanek trenerjev in tenis turnir se je lahko začel. Kaja je bila postavljena za 4. nosilko med posameznicami, 2. nosilko v ženskih dvojicah, v mešanih dvojicah pa za 5. Marsikdo bi rekel, da je potrebno startati na 3 medalje, a takšnega heroja ob koncu iger ni bilo, ker je urnik prehud in konkurenca zelo strnjena. Kaja je z nekaj težavami preskočila prvo oviro. Led je bil prebit. Z Igo Swiatek (POL) sta zmagali v dvojicah, naslednji dan tudi z Markom Miladinovičem (SRB) in še posamezno.

Trening z Wang

Turnir je potekal lepo in tudi Kaja je iz dneva v dan stopnjevala svoje predstave na igrišču. V sredo je bila že prva tekma za medalje, ko sta z Igo na centralnem igrišču gladko odpihnili Carle-Osorrio Serano in prvo finale ter medalja je bila zagotovljena. Stadion se je ob igrah domačih igralcev lepo polnil in tudi tokrat je bilo na njem približno 1500 ljudi. Za naju s Kajo je bila nova izkušnja igranje točke po dotiku mreže (net-u), saj se je igra nadaljevala in je pri tem imela kar nekaj težav. Drugo novo pravilo pa je bilo uporaba »coachinga«, ko me je lahko poklicala k sebi na klop enkrat na set, ob menjavi strani. Super izkušnja za oba, saj se na WTA touru to uporablja že nekaj časa.

Gneča v fitnesu

V četrtek je Kajo v četrtfinalu in v tekmi za medalje čakala mlada Rusinja Selekhmetova (rojena 2003), ki je do tedaj pokazala zelo dober in borben tenis. Kaja je gladko izgubila prvi niz z 1:6 po tem, ko je nasprotnica zadevala, kar je želela, iz vseh pozicij. V tistem trenutku je pravilo trenerja na igrišču bilo odlično, saj sem jo lahko pomiril, da ves čas ne more igrati na takšnem nivoju, saj je še premlada in ji bo glava prej ali slej pričela delati in razmišljati o rezultatu, medalji, zmagi nad top 200 igralko WTA itd… In res je bilo tako. Kaja je svoj nivo v drugem setu dvignila, nasprotnica pa malo padla in rezultat se je hitro začel obračati. Povedla je 5:2, pa se je nasprotnica z neverjetno ubranjenimi set žogami vrnila na 5:5. Kaja se je uspela zbrati in je set dobila s 7:5. Tretji set je zopet postregel z

Nabito poln stadion

neverjetnim tenisom in super borbo,  ogromno lepimi točkami in gledalci so lahko prišli na svoj račun. Pokazale so se izkušnje in nekaj več mentalne odločnosti za končno zmago 6:3 in uvrstitve v polfinale. Isti dan se je uvrstitila še v četrtfinale mešanih dvojic. V petek je bilo na vrsti polfinale posamezno in mešane dvojice. Kaja je odigrala fantastično proti tretji mladinki sveta Wang in dobila prvi set 6:0 po vsega 20 minutah. Neverjeten tenis. V drugem pa je imela nekaj težav po vodstvu 5:3, a na koncu z 7:5 zaslužena uvrstitev v drugi finale. Popoldne jo je čakala borba za medalje še z Markotom. Gladko sta izgubila prvi

Dogajanje v vasi

set in nekako po 2:4 v drugem uspela obrniti v svojo korist ter ga osvojiti. Odločilen super tiebreak na centralnem stadionu sta začela odlično in kar naenkrat sta imela dve zaključni žogici za polfinale pri 9:7. Črta nasprotnikov in vrh mreže, kjer se je žoga skotalila na našo stran, nato še Kajin zgrešen volley za zmago in pri rezultatu 9:9 je zelo dolga točka odločila srečanje in konec je bilo sanj še o tretji medalji (9:11). V tistem trenutku mi je bilo jasno, da je bilo boljše, da se je zgodilo tako, saj je bila Kaja že pri koncu z močmi in v naslednjih dveh dneh ne bi več zdržala še treh tekem. In na koncu je bilo res tako. Do tega trenutka je bilo za njo že 10 tekem v šestih dneh. Čakala sta nas le še finale dvojic v soboto in v nedeljo veliki finale posameznic proti Francozinji Burel. Vsak dan je Kaji pomagal uradni maser reprezentance Jure, ki jo je masiral in pripravljal za naslednji dan. Brez njega bi bilo nemogoče zdržati takšen tempo.

 

Sobota je bila dan boja za zlato medaljo, kjer sta bili z Igo veliki favoritki proti nizko raslima Japonkama. A v dvojicah je mogoče vse, sploh na tako pomembni tekmi, s pravilom NO-AD, pred polnim stadionom, utrujeno Kajo in bolno Igo, ki je prejšnja dva dneva bruhala zaradi zastrupitve s hrano. Čakala nas je težka tekma. Punci sta odigrali najslabšo skupno tekmo na turnirju, nasprotnici pa sta bili zelo motivirani in sta igrali zelo agresivno. V podaljšani igri prvega seta sta Kaja in Iga vodili že s 5:1, nato pa izgubili 6 točk zapored ter set s 6:7. V drugem je bilo zelo napeto, a sta ga nekako uspeli dobiti s 7:5 in sledil je super tiebreak za zlato medaljo. Pred njim sta me poklicali na igrišče in dogovorili smo se, da odigrata veliko volleyev in poskušata vsako točko zaključiti pri mreži. Od prvih osmih točk sta jih sedem odigrali z volleyem in rezultat je bil 6:2. Tudi naslednje točke sta igrali aktivno in pri mreži zaključili za veliko slavje in prvo zlato medaljo. Za trenutek smo si lahko oddahnili in uživali v uspehu. Turnirja pa za naju še ni bilo konec. Kljub temu, da je imela Kaja ogromno novinarskih obveznosti, se je bilo hitro treba regenerirati  in pripraviti za finale naslednji dan.

 

Ko je igrala Kaja 🙂

Nedelja. Stadion se je polnil, ker je za ženskim finalom bil na vrsti še finale moških dvojic, kjer sta nastopala domača igralca. Ob začetku tekme je stadion že pokal po šivih. Sonce, brez vetra in neverjetna atmosfera, popolno za finale.  Kaja je začela nervozno, malo premehko in hitro je zaostala 1:4. Nasprotnica je igrala agresivno in prevzemala pobudo v točkah. Vmes sem šel k njej na igrišče in dogovorila sva se, da bo prevzela pobudo, dvignila nivo energije in ne bo več dovolila, da nasprotnica vodi igro. Tekma se je začela obračati in pri rezultatu 3:4 in 40:30 je naredila Burel 3 dvojne napake zapored. Takrat sem vedel, da je tekma odprta in začel se je srdit boj za vsako točko. Kaja je po zelo dobri in agresivni igri dobila prvi set s 7:5. Drugi set je Kaja začela boljše, povedla z 1:0 in držala prednost ene igre. Gledalci so bili glasni, atmosfera neverjetna, na igrišču pa dve bojevnici za zlato olimpijsko medaljo. Pri rezultatu 4:3 pa dogodek, ki je za trenutek poskrbel za popolno tišino na stadionu. Kaji je ob vračanju v sredino igrišča gleženj popustil in zgrudila se je na tla. Pomislil sem: »Ne že spet!«, saj je imela pred tem že nekajkrat težave z zvini in vedno se je končalo slabo. Ko je le nekako vstala in odšepala do menjave, jo je tam že čakala Nicki (fizioterapevtka ITF-a) in začelo se je nekajminutno čakanje, ali bo lahko Kaja tekmo nadaljevala. Tisti trenutki so bili zelo dolgi, a v sebi sem imel občutek, da ni tako hudo in da bo tekmo zagotovo lahko nadaljevala. Res je bilo tako. Kaja je odigrala neverjeten gem po tem, ko se je rešila s 15:40 in v četrtem poskusu unovčila break žogo za 5:3. Burel se ni predala in je tudi zaradi nekaj Kajinih napak znižala na 5:4. Potem pa je sledila super igra Kaje, ko je z dvema neubranljivima udarcema povedla 15:40 in izkoristila drugo zaključno žogo ter se veselila zlate medalje. Njen padec na tla ter moj zmagoviti krik veselja bosta še dolgo v moji glavi. Nepopisno veselje se je lahko začelo. Vse, kar se je kuhalo v glavi v preteklih osmih dneh, vse analize nasprotnikov in delo na ter ob igrišču, je bilo poplačano in gora se je zvalila z mojega hrbta. Dvakratna olimpijska prvakinja! Prva v zgodovini, ki ji je to uspelo. Kaj bi si lahko želela lepšega, kot na takšen način zaključiti mladinsko pot. Končno smo lahko tudi poslušali slovensko himno, ki jo ob zmagi dvojic nismo, saj so igrali olimpijsko himno zaradi mešanih držav (Poljska, Slovenija). Občutkov ob himni se ne da opisat.

Tekmo je gledalo tudi kar veliko Slovencev, ki živijo v Argentini in polovica slovenske olimpijske odprave. Veseliti se z njimi in videti toliko naših zastav je bil poseben občutek. Tudi ekipa iz združenja Slovencev v Buenos Airesu je prišla navijat. Šele nekaj dni po tem, ko so čestitke deževale z vseh koncev in sem si tekmo ogledal še enkrat, sem se zavedel, da ji je uspela res velika stvar.

V Argentini smo ostali še nekaj dni, ki sva jih izkoristila za ogled mesta in nekaterih tekem ostalih članov reprezentance. Navijali smo drug za drugega ter domov prinesli kar 11 medalj, kar je za tako majhno državno neverjetno. Za primerjavo podatek, da so sosedje Hrvatje dobili le 3, pa čeprav so bili številčno dosti močnejši, v tenisu pa niso imeli svojega predstavnika. Pot nazaj je hitro minila in na Brniku nas je pričakal lep sprejem ter domači. Super izkušnja in res sem hvaležen in vesel, da sem jo lahko doživel. Naslednje Tokijo 2020…? 🙂

 

Robi

p.s. Obe finalni tekmi si lahko ogledate na https://www.olympicchannel.com/youth-olympic-games-2018/finals-day-8-tennis-buenos-aires-2018-yog/.

 

 

 

 

1 Comment
  • Tenis Rezervacije
    Posted at 01:13h, 05 January Reply

    Kaja je res carica! Vse čestitke seveda tudi tremerskemu teamu.

Post A Comment