Tennis Cokan | Revna in črna – Indija
15791
post-template-default,single,single-post,postid-15791,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

Revna in črna – Indija

Revna in črna – Indija

Četrtek, 7.12.2017, ura je 6 zjutraj, ko se odpravim proti Ljubljani. Še enkrat preverim, ali imam vizo in potni list in dolgo potovanje proti Indiji se lahko prične. Na letališču Jožeta Pučnika tokrat ni težav, potujeva preko Beograda, Abu Dhabija in sredi noči pristaneva v Indiji na letališču Pune. Za nama je 20 ur potovanja, ura je 4 zjutraj, ko prevzameva prtljago in se napotiva do carine. Povsod vojska, resni obrazi carinikov in niti ne veliko ljudi. »Vizo, potni list in letalske karte prosim«, reče carinik. Izročim mu vse zahtevano, potem pa reče, da bi rad imel še povratno letalsko karto. »Nimava je«, odgovorim. Nismo je kupili, ker jo za izdelavo te vize nismo potrebovali. Carinik nama razloži, da naju ne more spustiti v državo brez povratne letalske karte, ter da tudi viza ni prave namembnosti za najino vrsto obiska Indije (imela sva namreč »business« vizo). Poskušava mu razložiti, da ne veva kdaj greva domov, saj je to odvisno od teniškega rezultata na drugem turnirju in da bova zagotovo zapustila državo takoj, ko bo to mogoče. Pokliče kolege in nadrejene, naju pa pošljejo na drugo stran, da počakava. Njihov odgovor je, da brez letalske karte ne moreva skozi. Na letališču ni interneta, računalnikov, kjer bi lahko to naredila, klic v Slovenijo ne bo poceni… Vseeno sredi noči pokličeva Kajino mamo in ji razloživa situacijo.

Brez interneta nama je niti ne more poslati nikamor, razložim carinikom. Zopet se nekaj dogovarjajo. Po slabi uri čakanja, pride eden izmed njih do naju in reče: »Naj vama tokrat bo, dobrodošla«. Oddahneva si in se odpraviva iz letališča. Na moje presenečenje imajo Uber in z nekaj malimi težavami zaradi interneta ga uspeva naročiti in v zelo zdelanemu avtomobilu se odpeljemo v hotel, kamor prispeva ob 7. uri zjutraj, pojeva zajtrk ter vsak v svoji sobi zaspiva. Ko se zbudiva se odpraviva do kluba, kjer najprej pojeva kosilo in narediva prvi trening. Zelo je vroče, okoli 35 stopinj in čuti se huda vlažnost.

Turnir je bil solidno organiziran. Imeli so linijske sodnike, ki so sicer velikokrat videli drugače kot igralci, pobiralčke žog, ki so sicer več govorili med sabo in s prijatelji izven igrišča, kot pa pobirali žoge ampak bili so prisotni. Žreb dodeli Kaji vrstnico iz Rusije, ki jo Kaja z nekaj težavami premaga. Naslednji dan pa po zelo dobri igri še igralko iz Avstralije. Vročina ji ne povzroča toliko težav kot hitra podlaga, saj je tam nadmorska višina malo pod 600m, kar se pozna pri hitrosti žoge. V glavnem turnirji ji žreb dodeli indijske predstavnice. Prvo oviro preskoči, na drugi pa po hudi borbi žal obstane in prvi turnir je končan.

Pune, kot mesto, in Indija sta zaenkrat pustila pozitiven vtis. Sploh če ju moram primerjati s Kitajsko nad katero sem bil negativno presenečen. Tu sva našla zelo solidne restavracije z dobro hrano. Problemov s prebavo nisva imela saj sva ves čas jemala tablete za uravnavanje črevesne flore, pila nekaj Coca-cole in se izogibala zelenjavi v restavracijah, saj jo perejo z njihovo vodo. Tudi za umivanje zob sva uporabljala ustekleničeno vodo. Ljudje so bili prijazni in so skoraj na vsakem koraku dovolj dobro govorili angleško, da sva se lahko dogovorila, kar sva potrebovala. Na ulicah je sicer popoln kaos, vsaj za naše razmere. Njim je to nekaj povsem običajnega. Spala sva v sobah, kjer so bila okna obrnjena proti glavni ulici, hotel pa ne med najnovejšimi. V Indiji je povsem normalno trobljenje v avtomobilu. Težko si je predstavljati, kako se to sliši, ko praktično celo noč, kaj šele čez dan, v istem trenutku trobita vsaj dve vozili.

Trobljenje je pri njih, kot pri nas vklop smerokaza v avtu. Vsako spremembo smeri, opozorilo na samega sebe, pritoževanje nad drugi, prehitevanje, oznanijo s trobljenjem. GROZA. Lahko si predstavljate kako so izgledale noči. Otroci se igrajo po ulicah, kriket je prisoten na vsakem koraku, prav tako pa tudi vojska in policija, ki se za velike prekrške na cesti sploh ne zmeni.

Čas je za selitev na drug turnir v Mombai, ki leži tik ob morju in je oddaljen 4 ure z avtom. S poljsko igralko in njenim trenerjem se dogovorimo o deljenju taksija. Kufre strpajo na streho in že smo pripravljeni na divjo vožnjo. Kar nekaj zanimivih stvari srečamo po poti in po nekaj urah prispemo v Mombai. Zelo lep hotel na eni izmed glavnih ulic. Nekaj korakov stran pa grozni prizori družin, ki spijo pod nadvozom avtoceste. Vožnja mimo njih je bila vsak dan eden izmed težjih trenutkov, a žal jim v tistem trenutku nisem mogel pomagati.

 

Do kluba sta dva kilometra in tokrat predaleč za hodit peš, zato sva najemala »Rikše«. Divja slalom vožnja med drugimi vozili je bila sprva malo neprijetna, sčasoma pa sva se navadila na to povsem normalno obnašanje na cesti. Občudujem indijske šoferje, saj so brez prometnih nesreč sposobni brez zaviranja voziti le nekaj centimetrov stran od drugega vozila. Z našimi vozniki po cestah sploh ni nobene primerjave, saj nekateri tam nebi prevozili križišča v celotnem dnevu. Tudi drug klub je bil zelo lep in turnir dobro organiziran. Imel je lepo tribuno in nahajal se je v prijetnem športnem okolju. Poleg njega sva hodila v dobro restavracijo, kjer so imeli testenine in rezance z zelenjavo in piščancem. Ves čas bivanja tam sva obiskovala to restavracijo in praktično vsak dan sva jedla enako.

 

 

Na turnirjih zelo rad raziščem okolico. Po navadi je to tek, tukaj pa so mi ga odsvetovali in sem raje tekel v hotelu na tekaču. Nekega dne se odpravim z rikšo do morja. Žal me pričakajo grozni posnetki plaže, ki se utaplja v smeteh. Zaudarja po odpadkih in ne predstavljam si, da lahko v tej vodi živi kakšna riba. Obrnem se in se odpravim vzdolž obale po pešpoti, kjer se sprehajajo mladi pari. Pridem do zaliva, ki izgleda vsaj podoben morju. Še vedno so notri smeti, a se morje vsaj vidi. Potem pa… Pred mano se na cesti ustavi motorist. Stopi z motorja z vrečko v roki, se sprehodi do obale, ter jo zaluča preko rame daleč v morje. V vrečki so bile same smeti. Šokiran sem. Obstanem. Trenutek me je tako presenetil, da nisem mogel ne naprej ne nazaj. Verjetno bi moral steči za njemu in ga vreči v vodo, a takšnih primerov je glede na situacijo, ogromno. Žalosten in pretresen stopam naprej, ko na desni strani zagledam močno zdelana betonska igrišča na katerih otroci igrajo tenis. Oči se mi zasvetijo in stopim do igrišč, da bi naredil kakšno sliko. Ko se približam, ugotovim da je to praktično teniški klub, kjer ravno izvajajo trening. Do mene pristopi gospa in me vpraša, če mi lahko pomaga. Razložim ji, da sem teniški trener in sem z radovednosti prišel pogledati bliže, drugače pa sem tu zaradi profesionalnega turnirja, ki se odvija nekaj kilometrov stran. Vpraša me, če bi mogoče želel odigrati nekaj žog z njihovimi igralci. Z velikim veseljem stopim do igrišča, kjer sem takoj obkoljen z otroki. Trener mi ponudi svojo košaro in tenis trening se lahko prične. Otroci so bili navdušeni. V očeh jim je žarela iskrica in komaj so čakali, da so prišli na vrsto. Bili so zelo kulturni in potrpežljivo so čakali, da je vsak imel možnost igrati z mano (bilo jih je 5). Imeli so zelo težke in stare loparje, žog pa v Sloveniji ne bi uporabljal niti pes za igranje z njo. Igrišče je bilo podobno zelo zdelani asfaltni cesti, a vsi ti dejavniki otrok niso prav nič motili. Takšne razmere imajo in srečni so, da sploh lahko igrajo tenis. Na moje vprašanje kaj je njihova želja pa so mi odgovorili, da želijo biti profesionalni teniški igralci in igrati kot Nadal in Federer. Res sem užival z njimi, kajti ta energija je bila neverjetna. Na koncu smo naredili skupinsko fotografijo in obljubili so, da pridejo naslednji dan gledati Kajo (žal sem kasneje ugotovil, da jih v klub niso spustili). Bila je ena najlepših življenjskih izkušenj in za vedno bo ostala v mojem spominu.

 

Kaja zopet preskoči kvalifikacije ter prvo oviro v glavnem turnirju z odlično zmago v treh setih. Žal jo v drugem krogu ustavi razpoložena Španka, ki se je na trenutke zdela kot neprebojni zid. Po tekmi s Kajo sediva na travi, ko prejmeva klic njene mame o možnosti leta nazaj čez dobre 3 ure in pol. Ura je 16.45 popoldne, let pa je ob 20.20. Na hitro si v glavi zračunam. Eno uro potrebujeva za odhod iz hotela (pakiranje, tuš…), 45 minut do eno uro s taksijem do letališča in ostane nama še slabi dve uri do leta, to mora biti dovolj. Potrdim ji in kupi karte, najina dirka pa se začne. Z rikšo do hotela, pakiranje, tuš in v taksiju sva po planu ob 17.35. Taksi je najlepši avto, kar sem jih videl v Indiji.

Nov mercedes z vso opremo, imela sva vsak svoj ekran na dotik, kjer sva si lahko izbirala glasbo, igrala igrice ali gledala film. Vozniku receptor pove, da se nama mudi, kar vzame zelo resno in dobesedno začne dirko med avtomobili. Zagotovo nama bo uspelo, si mislim in uživam v vožnji ko naenkrat… Zastoj. Voznik govori zelo slabo angleško oz. razume nekaj besed. Vprašam ga, če je za to uro normalno, da je povečan promet in kolikor sem ga razumel je bil njegov odgovor negativen. Stojimo 10 min, 20 minut, pol ure… Na navigacijskemu ekranu je ves čas prikazovalo naš čas prihoda na letališče, ki se je vztrajno odmikal. Vsi okoli nas trobijo, on pa se poskuša preriniti mimo avtomobilov. Po pol ure nam uspe priti skozi prvo gnečo, a čez nekaj minut nas čaka nov zamašek. Tudi v temu izgubimo dvajset minut in nič več sproščeno ni najino bivanje v udobnem avtomobilu. Ura je 19.10, ko zagledam table od letališča. »Mogoče nam bo pa le uspelo«, rečem Kaji. Ko se približamo letališču, voznik zapelje mimo. Začnem ga ustavljati: »Kam greste? Nazaj! Tu je bilo letališče!«. Nekako mi razloži, da je to letališče za polete znotraj Indije, mednarodno pa je še 5 kilometrov naprej. »Saj to ne more biti res«, rečem, ko zapeljemo v nov prometni zamašek, ki mu ni videti konca. Ura je 19.30, do leta le še dobrih 45 minut in verjetno se okence za oddajanje prtljage že zapira. Ob 20.00 se pripeljemo na vhod pravega letališča, kjer je velika gneča za vstop, saj vsem ljudem že na vhodu pregledujejo prtljago zaradi preventive pred vnosom morebitnega eksploziva. Zaderem se, da se nama mudi in z vsemi kovčki se prerineva preko vrste. Letališče je ogromno, kam sedaj, da najdeva okence. Stečeva vsak na svojo stran in sprašujeva vse poprek, kje je najin letalski prevoznik. 20.05 prideva do pravega okenca, kjer uslužbenec drži v rokah seznam potnikov in prečrtani najini imeni ter še ime enega potnika, ki mu očitno, tako kot nama, ni uspelo. Razloži nama, da sva prepozna pol ure in da je letalo že pripravljeno za vzlet ter, da nama ne more pomagati. Napoti naju k izhodu in naju prosi, da zapustiva letališče. Bila sva brez denarja, saj sva že vse indijske rupije porabila, bila sva vsaj 1 uro od hotela, lačna, skoraj brez vode… Skratka, ta trenutek mi ni ravno ostal v lepem spominu. V petih minutah sva morala zapustiti letališče, saj je ta uslužbenec stal poleg naju in naju podil z letališča. Podpisati je moral tudi dokument, da naju je varnostnik spustil ven. Spomnil sem se, da imava v najinem hotelu še plačano nočitev in začela sva iskati taksi, pa čeprav sva vedela da bo pot nazaj dolga vsaj 2 uri in v tem času ne bova jedla in pila.

Ustaviva zelo star taksi, ki najino prtljago priveže na streho. Upala sva, da je razumel kam se želiva peljati, saj sva se morala sama dogovoriti za razliko v hotelu, ko so vse naredili namesto naju. Cena taksija 5x višja kot prej, avto pa 100x slabši, a ni druge. Usedeva se in se brez besed peljeva uro in pol nazaj do hotela, kjer ob 22.00 vsi presenečeni receptorji gledajo kaj delava zopet tu, saj so nama pred nekaj urami zagotavljali tudi oni, da imava več kot dovolj časa in da ob teh urah ni prometa na cestah. Odpraviva se nazaj v sobi, ki sva imela še plačani od prej ter zaspiva. Naslednji dan sva izkoristila za kratek ogled mesta in se popoldne pravočasno odpravila na letališče. Slučaj ali ne, ne vem, ampak na letališče sva tokrat prišla v 40 minutah.

Po vzletu letala sem skozi okno gledal na mesto in se smejal najini izkušnji preteklih 14 dni.

Bilo je veliko lepih in tudi težkih trenutkov. Zanimiva življenjska izkušnja. V Indijo bi se še vrnil.

Robi

 

 

 

 

 

 

No Comments

Post A Comment