Tennis Cokan | »Ruska Indija« – Uzbekistan
15742
post-template-default,single,single-post,postid-15742,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

»Ruska Indija« – Uzbekistan

»Ruska Indija« – Uzbekistan

27. maj 2018, ura je nekaj minut čez polnoč, ko s Kajo pristaneva na letališču v Taškentu. Polovica letala ima na svojih zaslonih prižgano tekmo finala Lige prvakov med Realom in Liverpoolom. Ravno ko Bale zadane svoj prvi gol z neverjetnimi »škarjicami«, se zaslon ugasne in čas je za izstop iz letala. Na najino presenečenje so skoraj na vsakem koraku letališča televizorji, kjer se predvaja finale Lige prvakov v živo. Med čakanjem na prtljago v hudi gneči pogledava finale do konca, pobereva prtljago in se odpraviva k izhodu. K sreči naju na carini ne zaustavijo, saj v primerjavi z ostalimi (večino verjetno domačini), ki imajo s sabo ogromno število škatel in paketov, kot da

v državo uvažajo neko stvar, izgledava normalno. Ustaviva se, da zmenjava denar (priporočajo, da imaš s sabo dolarske bankovce, ker jih najraje menjajo), nakar ugotoviva, da bova potrebovala dodaten kovček za denar, saj je pretvornik iz dolarja v njihovo valuto SOM 1:8000. Za 200$ tako dobiva milijon in 600 tisoč SOM-ov. Dali pa so nama jih v bankovcih po 5000.

S polnim nahrbtnikom denarja poiščeva dogovorjen prevoz, ki je izgledal zelo slabo. V Sloveniji se niti slučajno po cesti več ne vozi podobno star ali razpadajoč avto. Nekako zbašemo vse stvari vanj in se okoli druge ure ponoči napotimo na pet ur dolgo pot proti Adijanu. Kmalu ugotovim, da voznik tudi slučajno ne zna angleško in bi se z mano rad pogovarjal v ruščini. Za nama je že 16 ur potovanja in rada bi zaspala. Kaji to na zadnjih neudobnih sedežih sicer uspe, meni pa niti ne more, saj bi se voznik rad pogovarjal z mano. Kmalu ugotovim, da zaradi varnosti sploh ne smem zaspati, saj opazim kako se vozniku spi. Začnem pravo vojno sam s seboj, saj telo želi spati, um pa pravi, da je potrebno voznika nekako ohranjati budnega. Pot nas vodi po dolgih luknjastih poteh, kjer ni veliko prometa. Vse me spominja na Indijo, le da je nekoliko bolj mirno. Imamo odprta okna, saj je notri neznansko vroče, klime pa ni.Avto ropota, zavore škripajo, amortizerji se čutijo na vsaki luknji. Pot nas vodi preko hribovja na vrh katerega sem bil zelo srečen, da nam je uspelo priti, saj je na določenih odsekih avto komaj zmogel preko. Po štirih urah vožnje se spustimo z gorovja v dolino. Najprej se ustavimo ob cesti, da si voznik kupi pijačo (vidite lahko, kako ljudje spijo v takšnih postojankah, kjer prodajajo vsakodnevne malenkosti), potem pa še na bencinski črpalki, kjer naju prosi da pri vhodu izstopiva. Čudno ga pogledava, a kmalu vidiva da tudi drugi čakajo na nekoga, saj je očitno nevarno iti na bencinsko črpalko, kjer se toči metan. Ko nekaj časa čakava, Kajo zagrabi panika, saj sta se med tem s črpalke pripeljala dva podobna bela avtomobila v katerega so vstopili ljudje in se odpeljali. Želi me prepričati, da naju je najin voznik okradel in se odpeljal brez naju naprej, midva pa sva ostala sredi ničesar. Pomirim jo, da v nobenem izmed teh avtomobilov ni bil najin voznik in čez 5 minut se to izkaže za pravilno. Mirno se odpeljemo naprej. Po petih urah potovanja malo pred sedmo uro zjutraj prispemo v Andijan, kjer nas čaka vojaška kontrola pred vstopom v mesto. Voznik se sredi ceste ustavi in vojaka mu pregledata vse dokumente, ter nam dovolita vstop. Sledi še pol ure vožnje in končno naš hotel Elegant.

Zunaj je napovedanih 35 stopinj in zdi se, kot da sva prišla v vroč kotel. Temperature tu zelo nihajo. Naslednji dan se ob dežju spusti tudi do 20 stopinj, potem pa ob soncu zopet preko 30 stopinj. Popoldne se sprehodiva po mestu, kjer sva glavni atrakciji, saj vsake oči sledijo najinim gibom. Poiskati normalno restavracijo in trgovino se na začetku zdi velik podvig. Ko nama končno uspe, pa se soočiva z naslednjim problemom, jezik. Rusko razumejo vsi, angleško pa le redki. Nekako naročiva riž in piščanca ter poiščeva trgovino, kjer kupiva vodo ter sadje in se odpraviva v hotel. Kasneje se odpraviva na prvi trening v klub, kjer ugotoviva da je vse zelo dobro organizirano. Linijski sodniki, pobiralci žog, vse potrebno označeno in usmerjeno, dovolj igrišč za trening, skratka super. Tudi za varnost je poskrbljeno, saj so vojaki na vsakem koraku v klubu ter na vseh vhodih. Hitro ugotoviva, da za tamkajšnjo skupnost turnir veliko pomeni. Otroci nam sledijo na vsakem koraku in komaj čakajo, da zamenjaš svoj star grip, da ga lahko dobijo. Še večji zaklad pa so teniške žoge, s katerimi se kasneje več časa igrajo, dokler na njih ni več kančka profila. Radi imajo šport in tenis. Prosto igrišče izkoristijo za igro in zabavo in res jih je lepo gledati.

Zvečer se odpravim na sprehod, da malo začutim utrip mesta in dežele. Živahno je, ljudje so zunaj, pogovarjajo se, okoli je polno zabaviščnih parkov, otroci se družijo na ulici. Občutek dobim, kot da je to »ruska Indija«. Na cesti bolj umirjen promet kot v indiji, avti pa podobno slabi (sicer brez Rikš), trobijo (le da tu manj) in dokaj upoštevajo prometno signalizacijo. Ljudje se zdijo prijazni in kljub temu, da te ves čas opazujejo niso vsiljivi in želijo pomagati. Zelo zanimivo je njihovo pozdravljanje. Ponudijo ti roko in potem se s to isto roko dotaknejo srca, če jim oseba veliko pomeni. Nekega dne sem obiskal domač fitnes, saj ga v hotelu in na klubu ni bilo. Imenoval se je PRIDE. Ob vstopu zagledam deset mišičnjakov brez majic, ki začudeno strmijo vame. Zberem toliko poguma, da pristopim do njih. Prvi mi poda roko ter mi za 100 000 Somov ponudi mesečno karto. Razložim mu, da bi rad le danes vadil in za 10 000 Somov me spusti naprej (1€). Vadba je bila zanimiva, saj sem opazoval s kakšno intenzivnostjo trenirajo. Dajali so vse od sebe, se drli, si pomagali med sabo in plesali na njihovo glasbo. Tudi fitnes je bil zelo soliden in po uri treninga sem se poslovil, a se nisem nikoli več vrnil.

V primerjavi z Evropo je vse zelo poceni. Denimo, liter in pol vode stane 30 centov, hotdog 50 centov, taksi 50 centov (za prevoz nekaj kilometrov), kila banan 30 centov, obrok s piščancem v njihovi restavraciji 2€, steak v boljši restavraciji 5€, enoposteljna soba z zajtrkom 30 dolarjev, polurna masaža 5€. Zelo pomemben je bil občutek, da te nihče ni želel ogoljufati ali ti postaviti nerealno ceno. Zelo so pošteni in ti zaračunajo enako kot domačinu za uslugo ter ne izkoristijo možnosti »obiranja« turistov. Internet je po hotelih soliden. Nekje je boljši drugje slabši. So pa imeli v prvem hotelu masažne stole v vsakem nadstropju in lahko sva jih brezplačno uporabljala. Bili so odlični. 🙂

Moram priznati, da nisva poskusila veliko njihove hrane, saj zaradi preventive pred želodčnimi težavami, na turnirjih poskušava jesti klasične stvari. Testenine, riž, piščanec, rdeče meso, solato… Vse prej naštete jedi, se dokaj enostavno najde in imajo tudi dober okus. Predvsem zelenjava in piščanec so bili zelo okusni. Denimo, tukaj sem jedel najboljši piščančji zrezek v življenju. Sočen, okusen, mehak in zelo lepo postrežen s prilogami in na lepo okrašenemu krožniku.

Kaja se dokaj suvereno sprehodi do finala prvega turnirja, kjer je priznala premoč domačinki Sharipovi. Za nagrado namesto pokala prejmeta ogrinjalo in pokrivalo, kar simbolizira njihovo deželo. Najin dnevni urnik je na turnirjih zelo podoben. Prilagajava ga le glede na uro začetka dvoboja. V času turnirja je potekal tudi prvi teden Roland Garrosa. Spremljala sva ga lahko po televiziji, saj so tekme prenašali kar na dveh programih v hotelu.

Po uspešnem tednu je čas za selitev v drugo mesto in v drug klub. Pričaka naju  taksi, ki je bil v slabem stanju. Pred tem naju je en dan prišel pred hotel iskat taksist, ki je za trenutek ugasnil avto in ga nato ni več uspel prižgati, zato sva morala ustaviti drugega. Tokrat naju je ta po uri in pol pripeljal na cilj. Po poti smo srečali zelo utrujen avto, ki je selil polovico hiše. Pri nas za takšne primere najamemo kombi ali tovornjak, oni pa to prepeljejo kar na strehi.

Na drugem turnirju je klub podoben, le da ima restavracijo. Vsak dan sva izkoristila, da sva en obrok pojedla na klubu. Še vedno je peklenska vročina. Sredi drugega turnirja so zardi tega celo prekinili tekme, saj je ena izmed tekmovalk sredi tekme omagala in se sesedla po igrišču. Termometri so kazali preko 40 stopinj Celzija. Spoprijateljiva se s tekmovalko iz Avstralije in njenim očetom in od tedaj naprej smo večino prostega  časa preživeli skupaj. Večerje v italijanski restavraciji ob gledanju tenisa so bile nekaj edinstvenega.

Kaja po dobrih predstavah tokrat tesno izgubi v polfinalu in čas je za odhod v Slovenijo. Odločiva se, da v petek zvečer ne bova potovala in imela sva veliko srečo, da sva se odločila tako. Čez nekaj ur deželo zajame veliko neurje, ki je prišlo z gorovja nedaleč stran. Kar nekaj igralcev se je ta večer odpravilo s taksiji do letališča in edina pot je čez gore. Naslednje jutro nam organizatorji povedo, da je cesta čez gore zaradi plazu zaprta in da so ostali igralci še vedno na gori in so zamudili svoje lete. O groza. Kakšna sreča, da se nisva odpravila na pot. A s tem najine težave še ni konec, saj je ob 13. uri cesta še vedno zaprta dvanajst ur kasneje pa imava let, čas do letališča pa je med pet in šest ur. Na srečo nam ob 15. uri sporočijo, da je cesta zopet prevozna, da nastajajo zastoji in naj gremo prej, da bomo lahko prišli skozi. Tokrat naju pričaka skoraj nov Chrevrolet in prijazen voznik. Kmalu ugotoviva, da to ne bo normalna vožnja, temveč dirka do letališča. Ko smo nekajkrat na robu nesreče, saj vozi tik za avtomobili pred nami preko 100 km/h po groznih cestah, mu poskušam objasniti, da imava let šele čez devet ur in se nam nikamor ne mudi, a ne zaleže. Trpim na sprednjem sedežu, Kaja pa zadaj. Prispemo v gore in pri sestopu nas pričaka nekajkilometrska kolona. Na koncu kolone pa grozni prizori tovornjakov v blatu, ki jih je prejšnjo noč zajel plaz. Škoda je velika in ogromno tovornjakov ter delavcev na cesti poskuša odpraviti posledice neurja. Šofer nama nekako razloži, da so žal bile tudi smrtne žrtve. Slikati mi ni pustil, ker je bila na vsakem koraku vojska. Odpeljemo se naprej in kljub 45 minutnemu čakanju v koloni po štirih urah in pol pridemo na letališče. Dve uri prej kot na poti tja. Potem si lahko predstavljate kakšna vožnja je to bila…

Po cestah je zelo malo psov, pa ne vem ali jih nimajo, ne smejo imeti ali jih pač ni. Na vrvici denimo sprehajajo ovce :). Povsod so krave, koze, ovce. Srečamo kar nekaj mladih pastirjev, ki ženejo krave ob cesti. Povsod se razprostirajo travniki, polja, ki jih ljudje obdelujejo. Narava je prečudovita. Nikamor se jim ne mudi. Živijo tako, kot se je v Sloveniji pred 35 leti. Lepo jim je. Z vkrcanjem na letalo za Istanbul po petnajstih dneh zapustiva deželo, ki je name naredila zelo pozitiven vtis. Ne vem sicer, če se bom še kdaj vrnil, mi pa to ne bi bilo težko.

 

Robi

3 Comments
  • mm
    Posted at 06:18h, 27 June Reply

    fine zgodbe s prve roke👏👏👏

    • admin
      Posted at 08:00h, 27 June Reply

      Hvala Marko. Mi veliko pomeni!

  • SannyDub
    Posted at 15:23h, 07 December Reply

    Make a more new posts please 🙂
    ___
    Sanny

Post A Comment