Tennis Cokan | Daj v igrišče eno žogo več od nasprotnika – Mentalna igra
15738
post-template-default,single,single-post,postid-15738,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

Daj v igrišče eno žogo več od nasprotnika – Mentalna igra

Daj v igrišče eno žogo več od nasprotnika – Mentalna igra

O tem, da je tenis mentalna igra, ne potrebujemo izgubljati besed. Z leti se nivo teniške igre toliko izboljša, da znajo vsi udariti žogo, imajo izdelane udarce in so dobro fizično pripravljeni. Največja razlika pa se naredi v mentalni pripravi (govorim za profesionalni tenis). A danes ne bomo govorili o profesionalcih, temveč o začetnih starostnih kategorijah U10, U12, U14 in tudi še U16. Vse preveč opažam, da je prvi cilj otrok oz. igralcev na tekmah dati v igrišče eno žogo več od nasprotnika. Trenerji, starši in igralci si želijo, da sami ne bi zgrešili ter so navdušeni, ko napako naredi nasprotnik. Na slovenskih turnirjih sem nemalokrat zasledil, da navdušeno ploskajo celo na dvojno napako nasprotnika in kažejo veliko zadovoljstvo, ker jih njihov otrok ne dela, pa čeprav žogo pri servisu le »potisne« v igrišče.

S to filozofijo tenisa, se sam ne strinjam. Tudi, če s številom odigranih udarcev na treningu ali tekmi vaš otrok napreduje, in več žog kot udari boljše je, pa je potrebno igralce učiti tudi namena in taktike teniške igre. Verjetno kdaj gledate tenis na televiziji. Ne glede na to, ali gledate moški ali ženski tenis, boste kmalu opazili, da je igra hitra, dinamična, igralci drug drugega premikajo po igrišču, želijo narediti »winner« in ves čas vršijo pritisk na nasprotnika. Če pogledamo s te perspektive, potem učimo otroke napačnega tenisa, ki jim v kasnejših kategorijah ne bo koristil.

V preteklih letih smo imeli ogromno igralcev, ki so dominirali na slovenskem prostoru, pa tudi v sosednjih državah v kategorijah U12 in U14, kasneje pa jih ni bilo v vrhu mednarodnih lestvic (niti blizu vrha ne). Največji razlog se skriva v tem, da so jim trenerji in starši v glavo vcepljali, da dajo v igrišče eno žogo več od nasprotnika ter počakajo na napako. Razlika v tujini pa je ta, da jih tam učijo iskati rešitve, igrati s hitro roko, tudi za ceno napake, ter graditi točke z različnimi taktičnimi zamislimi. Velikokrat od svojih igralcev slišim tarnanje, da jih je nasprotnik »spimplal«. Pa kaj potem, si mislim. »Če si vztrajno želel najti način, kako priti do vsake točke in jo potrpežljivo gradil, si za svoj teniški razvoj naredil največ. Čez leto ali dve, te ta nasprotnik ne bo mogel več premagati,« je moj odgovor in vem, da imam prav, čeprav jim je to težko razumeti, saj so tekmo izgubili.

Igralce že od prvih korakov učim »grajenja« točk. Že na mini tenisu se lahko začne s to taktično zamislijo. Igrišče je dovolj veliko in rdeča žoga dovolj počasna, da lahko poskušajo otroci to izvajati. Poleg aktivnega igranja točke pa je zame najpomembnejša sama miselnost oz. razmišljanje o naslednji žogi. Razlika med: »Prosim, zgreši žogo«, ali pa »Daj mi notri naslednjo žogo, da jo odigram«, je zelo velika. Mentalno in teniško. V prvem primeru igralec ne napreduje temveč si le želi, da bo nasprotnik zgrešil, ter se ob njegovi napaki veseli. V drugem primeru pa z željo čaka naslednjo žogo. Želi si igrati tenis, želi izmenjave in dobro tekmo. Če se vrnemo na profesionalni tenis, dobro veste, da se zelo redke tekme zmagajo z napakami nasprotnika. Res je, da se nobena tekma ne konča brez neizsiljenih napak, a le redki zmagajo samo s to taktiko. V ozadju je ogromno izsiljenih napak, ki pa jih statistike na televiziji žal ne kažejo pogosto (to so tiste napake, ki pridejo z grajenjem točk nasprotnika). Na najvišjem nivoju znajo vsi igrati tenis in če bi le čakali na napake, v tenisu ne bi bili uspešni.

Igralce poskušam že v zgodnjih letih naučiti naj si želijo vsake žoge. »Ko čakaš žogo na »returnu«, si jo moraš želeti udariti.« Najslabša misel je: »Prosim, naredi dvojno napako.« Ves čas jim govorim, naj si želijo, da nasprotnik igra dobro, saj bodo kasneje le tako imeli možnost, da so mednarodno uspešni igralci. Ko prestopiš meje, hitro ugotoviš, da tekem, kjer ti bo nasprotnik vse podaril, praktično ni in potem se pri igralcih pojavi panika. Stil igre, ki jim je v mlajših kategorijah prinesel toliko zmag, ne deluje več (taktika vračanja žoge). Navajeni so na zmagovanje velikega števila tekem in biti uspešni, a se to žal konča. Slog igre je pri 14 letih težje spreminjati, kot pa pri 12 letih. Moje načelo je, da boljše kot igra nasprotnik, boljše je to zate in za tvoj teniški razvoj. Želeti si naslednje žoge pomeni tudi, da je igralec samozavesten in bo njegovo teniško gibanje proti naslednjem udarcu odločnejše, z večjo verjetnostjo se bo nagnil skozi žogo ter jo agresivno odigral. Razmišljanje o napaki nasprotnika, pa v igralcu naseli strah in neodločnost. Igralec se navadno giba nazaj, nagib telesa je stran od žoge, ravnotežje pa je dostikrat slabo. Naslednji udarec je v veliki meri neagresiven, le potisnjen v igrišče ter nima namena po grajenju točke.

Mentalno dobljena tekma na takšen način je veliko olajšanje za otroka, starša in včasih tudi trenerja, saj je od nasprotnika odvisno ali bo igralec zmagal ali ne. Otrok ne gre na igrišče z namenom zmagati in se učiti, ampak gre tekmo ne izgubiti in to je velika napaka. Upanje na slabo igro nasprotnika in napake je napačen pristop in le trenutno prinaša uspeh, v to sem 100% prepričan, zato ni prepozno če ob prebiranju tega zapisa, spremenite svoj način razmišljanja in začnete gojiti »ustvarjalno teniško igro«.

Tenis je igra »winnerjev«. To je edina pot proti dobremu mednarodnemu tenisu in tega se je potrebno zavedati že v začetnih teniških korakih. Če igralcu enkrat vcepimo razmišljanje, naj čaka nasprotnikovo napako, ter si v tekmah želi predvsem tega, potem se bo to kasneje zelo težko spremenilo, saj se bo v odločilnih trenutkih tekem zatekal k stvarem, ki so mu podzavestne, čeprav se bo mogoče zavedal, da mora igrati bolj agresivno, a mu glava tega ne bo pustila.

 

Robi

2 Comments
  • Uroš Jeran
    Posted at 14:23h, 13 June Reply

    Popolnoma se strinjam s tvojim razmišljanjem.
    Zelo dober nasvet za mlade tekmovalce, trenerje in starše.

  • Uroš Jeran
    Posted at 14:24h, 13 June Reply

    Popolnoma se strinjam s tvojim razmišljanjem. Zelo dober nasvet za mlade tekmovalce, trenerje in starše.

Post A Comment