Tennis Cokan | Kot strela z jasnega v Ljubljano iz daljne Kanade – Anika Tylek
15717
post-template-default,single,single-post,postid-15717,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

Kot strela z jasnega v Ljubljano iz daljne Kanade – Anika Tylek

Kot strela z jasnega v Ljubljano iz daljne Kanade – Anika Tylek

Julij 2017, drugi teden Wimbledona, ko so na sveti travi prisotni tudi najboljši mladinci in mladinke sveta. Tudi s Kajo sva bila tam. Žal je v kategoriji posameznic hitro izpadla, v igri za najvišja mesta pa je bila med dvojicami v paru z Olgo Danilovič (kasneje sta postali Wimbledonski zmagovalki). Vsak večer sem do poznih ur analiziral naslednje nasprotnice in nekega večera prejmem mail, v katerem me gospa iz Kanade sprašuje, če bi bil pripravljen v Sloveniji trenirati njeno hčer. Moje prve misli so bile: »Kje so me našli, kako to mislijo, bodo sem prišli vsi ali samo igralka, koliko je stara itd.?« Veliko vprašanj se mi je podilo po glavi. Ker sem človek, ki ima zelo rad nove izzive, je bil moj odgovor pritrdilen. Moja največja teniška želja v življenju je, delati z resnimi, predanimi tekmovalci, ki jim tenis pomeni vse na svetu in ga dejansko »živijo«. Ponudil sem jim, da lahko pride na moj teniški kamp v začetku avgusta in ostane v Sloveniji do konca meseca, kjer bo odigrala tri ITF turnirje, ki v tem času potekajo pri nas. V nekaj dneh sva bila z gospo Tylek zmenjena vse.

Nekaj pa mi vseeno ni šlo v glavo. Igralka je bila stara 16 let, mama jo je bila pripravljena samo poslati iz Kanade v Evropo, k človeku oz. trenerju, ki ga še nikoli ni videla, ne ve ničesar o njem ter nima pojma kako bo to izpadlo. Edina stvar, kjer sva dobila nekaj občutka drug za drugega je bil Skype pogovor, preko katerega smo se spoznali in se dogovorili o detajlih. Neverjetno. »Če imajo oni toliko poguma in so tako predani tenisu, potem sem jaz pripravljen poskusiti«, sem si rekel. Dogovorili smo se o podrobnostih in štirinajst dni kasneje, je bila Anika že v Sloveniji. Upal sem, da jo bodo igralci dobro sprejeli in da se bodo želeli družiti ter komunicirati z njo, saj je znala govoriti le angleško. Hitro se je navadila, sprejela vsak izziv in se dobro vklopila v novo sredino.

Z velikim zanosom sva začela z delom in kmalu sem ugotovil, kje so njene šibke točke. Okoli nje sem postavil ekipo, dogovorili smo se za naloge, ter si postavili kratkoročne cilje. Avgust je hitro minil in pričakoval sem, da je bilo to, to. Lepa izkušnja, sedaj pa nazaj v ustaljene tirnice, a Anika ni hotela domov. Tako ji je bilo všeč, da je mamo pregovorila, da bi ostala tukaj celo šolsko leto, seveda, če se jaz strinjam. Poiskal sem ji stanovanje, naredili smo letni plan, postavili nekaj srednjeročnih ciljev in začeli z načrtnim delom. Njej je bila količina treninga, ki sem jo predvidel, normalna, saj je obiskovala »online« šolo in ni imela nobenih časovnih omejitev s treningi dopoldne ter popoldne. Cel dan je bil posvečen tenisu. Končno sem občutil, kako izgleda, ko lahko z nekom resno delaš, ne da bi te pri tem ovirala šola ali katerakoli druga stvar. Njen tedenski plan treningov je bil:

  • Tenis: 4x individualni trening 1,5h, 4-5x skupinski trening;
  • Kondicija: 5x trening 1,5h;
  • 1-2x tedensko masaža;
  • 1-2x mentalni trening.

Zelo sem občudoval njeno zrelost pri 16 letih. Živeti sam na drugem koncu sveta, kjer poznaš le nekaj ljudi, si sam kuhati, prati in organizirati preostali del dneva ter nenazadnje šolske obveznosti. Vsi vemo, kako čas hitro beži, ko si ga je potrebno vzeti za šolo. Bila je točna na treningih, se vestno ogrevala in si želela znanja. Največji skupni izziv, ki smo ga imeli, pa je bilo sprejemanje nepopolnosti na teniškem igrišču. Sprejeti nepopolne udarce in napake, ki si jih v teniški igri ni dopustila. Želja po popolnosti ji je jemala fokus na teniško igro in nemalokdaj je zaradi tega trpel trening oz. tekma. Postopoma se je učila tehnik za nadzor samega sebe na igrišču. Z mentalnim znanjem, ki ga je pridobila tukaj, in zavedanjem ter usmerjanjem pozornosti skozi treninge, je naredila velik korak naprej v svojem teniškem razvoju.

Bilo je deset zelo razgibanih in poučnih mesecev. Bolj kot se je bližalo h koncu, bolj so se kazali sadovi našega skupnega truda in dela. Postajala je kompletna igralka, ki se dobro znajde v različnih situacijah teniške igre. Vzljubila je Slovenijo. Ni si želela nazaj. Klubske igralke so postale njene prijateljice, ekipa je postala njena družina. A vsake zgodbe je žal enkrat konec. Zelo sem vesel, da smo ji pomagali dvigniti raven teniške igre do te mere, da bo lahko uspešno igrala v ameriški študentski ligi, ter počasi stopila na profesionalno teniško pot. Ne bom vam pokazal teniškega posnetka, ko je prišla. Vam pa z veseljem pokažem njen predstavitveni video za ameriške fakultete.

Anika in ekipa z Miranom Kotnikom (kondicijski trener) in Tjašo Jezernik (psihološka priprava) na čelu, zelo sem ponosen na vas in naše preteklo delo. Srečno na tvoji nadaljnji teniški poti.

https://www.youtube.com/watch?v=5gH8xqiQ3HU&t=66s

No Comments

Post A Comment