Tennis Cokan | Petek 13 na poti na Kitajsko…
15683
post-template-default,single,single-post,postid-15683,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

Petek 13 na poti na Kitajsko…

Petek 13 na poti na Kitajsko…

Četrtek 12.10.2017, ura je 14.10, ko prispemo na Letališče Jožeta Pučnika. Vsak svoj kovček prtljage, Kaja še s teniško torbo ter oba seveda z ročno prtljago. Tam ugotovimo, da bo potrebno doplačati tenis torbo, ker niso tako prijazni da bi jo pustili zraven. Dodatnih 100€. Kako prijazno. Poleg tega Pariz Air ne dovoli prekoračitve Kajinega kovčka za 1,5 kg in zvezke z njene torbe preložimo v moj kovček, ki ga z veliko težavo zapremo… Ženska mi tudi noče dati karte za drugi let, ker pravi da mi jih ne more dati in da jih dobim v Parizu. OK… Gremo. Let poteka mirno in že smo na zahodu Evrope. Tam je poleg hrane prvi cilj dobiti karte za naslednji let. Hm… Pot naju vodi do »gejta«, kjer seveda v redkih izjemah ob izgubi vozovnice, nove ne dajejo. Grem na carinski pregled v obratno smer (tam kjer se je potrebno sleči itd). Tega nisem počel še nikoli a drugače ni šlo 🙂 Malo me čudno gledajo, a ko jim razložim situacijo mi prehod dovolijo. Usmerijo me na neko posebno okence za takšne primere, kjer gospa razume mojo težavo in mi sprinta vozovnici ter pove, da bi mi jih morala dati že ona v Sloveniji… Skratka, vkrcava se na China East in poletimo proti Kitajski.

Moram povedati, da je bila to najbolj neprijazna letalska družba, s katerimi sem letel pa jih je bilo res že veliko. Med poletom nisva smela imeti telefona v rokah in nastavljeno na letalski način.?? Morala sva ga popolnoma izklopiti. Stevardesa je prišla 10x do naju, ker nisva ubogala… Med vzletom nisem smel polnit telefona v njihovi usb vtičnici v sedežu… Pri pristajanju sem moral ugasniti film, ki sem ga gledal… Kr neki!!! Sicer pa je bil let dokaj miren in hrana solidna… Riž kaj pa bi drugega lahko pričakoval 🙂 Ob 14.10 po njihovem času pristanemo na letališču v Sanghaiu, vse v Kitajščini. ITAK. Zelo sva se morala potruditi, da sva našla napis kje je naša prtljaga. Tu pa neprijetno presenečenje, ki je kasneje zelo vplivalo na potek potovanja. Zagledam moj kovček v vrečki, ki se mi približuje po tekočem traku. Hm, en moj teniški copat v vrečki. Primem v roke vrečko in ugotovim, da so mi uslužbenci letalske družbe pri premetavanju kovčkov sesuli kovček oz je zadrga popustila in se totalno strgala (kovček je pred tem prestal le tri potovanja in niti slučajno ni bil star!). Odlično. Bom nosil, rečem Kaji in naloživa vse na voziček ter greva ven. Klasika… Gruča taxistov skoči v naju. Rabita prevoz itd… Večino uspešno odženeva, ker sva imela v načrtu poiskati bankomat za dvig njihove gotovine. Eden izmed njih pa ni hotel stran ali pa se je delal, da tega ne razume. Sicer je bila vsaka njegova peta beseda angleška, ampak je vztrajno capljal ob nama. Želel nama je razložiti, da bankomati ne delajo popoldne in da bo njegova žena zmenjala denar. Niti osnovne opcije, da bi dal denar v roke nekomu, ki stoji sredi hodnika… Ni razumel, da tudi druge gotovine nimava veliko… Skratka, Kaja gre kljub njegovemu prigovarjanju poiskat bankomat dva nadstropja višje jaz pa sem čakal spodaj in tip kar ni želel stran. Od njega izbrskam nekaj podatkov, ki nama lahko koristijo pri nadaljevanju poti. Postajo na katero morava, ceno ki  jo on ponuja za prevoz, vozni red vlakov ter še milijon nepomembnih stvari. Kaja se vrne z denarjem. Dokaz, da si je izmislil da bankomati ne delajo in mu je Kaja dokazala nasprotno. Prva njegova cena za prevoz do železniške postaje je bila 650 yuanov (70 km dolga pot). Po barantanju smo našli skupni jezik za 300 (35€), ker je trdil da ostali taxisti sploh ne znajo angleško in nama bodo zaračunali več. Sprejela sva in se z res dobrim taxijem in zelo solidno govorečim Kitajcem odpeljala do železniške postaje (cca 1 h vožnje). Za takšno razdaljo se nama je zdela dobra cena in kasneje se je izkazalo, da bi brez angleško govorečega taksista imela še veliko več težav. Do sem je razen malih težav in mojega polomljenega kovčka vse potekalo solidno v primerjavi z nadaljevanjem… Ko se pripeljemo v bližino železniške postaje, kaos. Nikjer ni za parkirati, midva pa voznika prosiva če lahko gre z nama do okenca za karte saj sva se z njegovemu šefu dogovorila, da nama pomaga pridobiti karto za hitri vlak do Suzhou-ja (za 800 km pot porabi le 2,5h). Nekako parkiramo v garažni hiši, približno 500 m od okenca za karte, ugotovim kasneje. Ker kovčka nisem mogel peljati po koleščkih sem ga moral nositi v rokah. Kaj pa je to 20 kg, ki jih nosiš pred sabo v rokah, kot nevesto čez prag. Cca 15 min brez pavze sem držal kovček v tem položaju, da smo se skozi gnečo prebili do okenca s kartami. Zelo neprijazen prodajalec nam ob prevajanju voznika pove, da na najinemu načrtovanemu vlaku (17.45) ni več prostih sedežev in je naslednji vlak počasen vlak, ki vozi 8 ur. KAJ??? Kdaj pa je ta vlak vprašava. Ob 21.43, ura takrat pa je bila 16.45. Za nameček obstajata dva Suzhou kraja. Eden je 1h vožnje od letališča z avtom, drug pa 800 km stran in do tja potrebuješ 8 ur z avtom (To smo ugotovili večer pred odhodom na Kitajsko)… Ali imava kakšno drugo opcijo vprašava voznika, ki vpraša prodajalca kart. On pravi da ne. Ja nič, druge izbire nimava, kot da potujeva celo noč… Vzameva karte. Spala bova pač na vlaku namesto v hotelu… OK. Karte so res dosti cenejše kot s hitrim vlakom, a čas potovanja 8 ur namesto 2,5 h in spanja v mehki postelji zvečer namesto na sedežu vlaka, ne odtehta nič. Poleg tega je bil to petek zvečer, tekmo 1. kroga pa ima Kaja v nedeljo, kar pomeni da bova na prizorišče prispela le dobrih 24 ur pred tekmo…  V tistem trenutku se nisva počutila najboljše, a sva ostala pozitivna. Bova že spala na vlaku, prejšnjo noč pa sva na letalu, se tolaživa… OK. Voznika prosiva, da naju pospremi še do perona, ki pa je na najino smolo v drugo smer iz stavbe ven kjer prodajajo karte 500m stran. AAAAAAAA. Jaz ne čutim več rok, pa še enkrat takšna pot 🙁 Kaja se tudi komaj premika s svojo potovalko na kolesa, ki ima 24 kg, tenis torbo na rami, ter še dodatno torbo v rokah. Voznik je malo še lahko pomagal Kaji, a kmalu je moral ostati zunaj, ker ga brez karte niso spustili naprej. Končno najdeva čakalnico za najin vlak, ki gre na žalost šele čez 4 ure. Na sliki lahko vidite kako je to izgledalo. Milijone Kitajčkov in vsi bulijo v nas Evropejce, ki smo res izjema tam. Torej ob 17.00 začneva čakati na vlak, ki bo postajo zapustil takrat, ko sva še nekaj ur nazaj mislila, da bova že v hotelski postelji, a stvari se vedno ne izidejo po željah. Lačna, žejna, sedeži neudobni, smrdi, gneča, razpadajoči kovček… Nič grem poiskati nekaj za pod zob rečem Kaji in se sprehodim po ogromni železniški postaji. Vse restavracije so polne in povsod sami domačini. Na koncu najdem še najbolj solidno opcijo, kjer na sliki hrana zgleda še najbolj podobna evropski. Slika s krožnikom testenin oz. rezancev je izgledala normalno in napotim se notri. Seveda nič ne razumem, a s tem ko kažem na sliko me prodajalka razume in mi govori nekaj v njihovem jeziku. Usedem se in čakam. Tam se kuhar dere in dere, a ker ne štekam nič čakam na sedežu, dokler mi prodajalka ne prinese juhe do mize. Nisem naročil to rečem in ona se obrne ter gre. Notri so res neki rezanci in meso, a na sliki ni izgledalo niti približno tako. Pojem kar lahko in se vrnem h Kaji. Ona ponovi obisk v tej restavraciji in naroči riž ter meso, ki na sliki res izgleda čisto ok in brez nekih dodatkov. Ko tudi ona sedi in se ne zmeni na klice kuharja, ji prodajalka prinese juho popolnoma enako kot meni. Čudi se, a ker je ona ne »šljivi 5 posto« ji ne preostane drugega, kot da poje kar je dobila. Tudi ona se vrne malo razočarana, a vsaj nekaj sva pojedla. Kupim vodi v trafiki in čakava. Jaz berem biografijo Rafe, Kaja knjige za domače branje… Ura gre zelo počasi. Ko kaže 21.10 se kar naenkrat truma Kitajcev postavi pred vhod na peron. To pomeni, da bodo ob 21.15 spustili ljudi na vlak. To storijo pol ure prej. Tudi midva se postaviva med to gnečo. Jaz zopet s kovčkomv rokah, Kaja pa z vsemi potovalkami. Ne čutim več rok, a drugega mi ne preostane kot da nekako potrpim in držim kovček v zraku pred sabo (bilo je toliko ljudi, da se nisem mogel premakniti niti malo levo ali desno). Karti imava v drugem vagonu sedež 100 in 99. Za nameček je ta vagon čisto prvi, po stopnicah dol pa prideva pri vagonu 18… Vlak je dolg približno 500-600 m. Vsak vagon je meril sigurno med 30-50 m. Groza. Ne čutim več rok rečem Kaji in za trenutek odložim kovček. Nadaljujeva proti najinemu vagonu in hodiva mimo spalnikov… Zakaj midva nisva kupila postelj sva se vprašala? Ko končno splezava na vlak ugotoviva, da imava kupljen en sedež poleg še štirih, ki sedijo na istem večjem “sedežu” in je tako malo prostora, da nimaš niti kam dati nog. To so vagoni za nižji sloj Kitajcev. Tukaj bom spal celo noč si mislim…??? Kovček nimam kam odložit, ker je odprt. Če ga dam nad glavo sedeža lahko pade na koga kakšna reč iz njega in bom imel sranje… Počasi mi prekipeva, da gre vse narobe. V mene se zaletavajo drugi Kitajci, ki vstopajo na vagon in želijo kar najhitreje zasesti svoj sedež. Zakaj naju ni nihče vprašal na železniški postaji če bova kupila spalnik ali navadni sedež.?? Tukaj so bili moji živci res na preizkušnji. Zadiham, Kaja pa se je medtem že usedla na svoj sedež, ki je mimogrede na drugi strani vagona kot moj. Niti skupaj nama jih ni dal prodajalec. Saj ne moreš verjeti. Nekako stlačim strgan kovček pod sedež, Kajino prtljago pa dam na zgornjo polico. Končno pride minuta odhoda in na sedež poleg Kaje se ne usede nihče. OK vsaj skupaj lahko sediva. Vsi naju gledajo, kot da sva z Marsa, saj so tam sami domačini in še to z nižjega razreda (to pomeni, da so bili oblečeni v trenirke, umazane hlače, raztrgane superge, hrano pa so imeli s sabo v vrečkah). Bova že preživela si misliva. “8 ur vožnje v tem položaju, mala malica” 🙂 Po nekaj minutah vožnje dobim idejo, da so mogoče preostali vagoni manj zasedeni in se grem razgledat. Hodim naprej v 3, 4, 5, 6 vagon. Prestopam noge ljudi, kovčke. Povsod kadijo…Dobra stvar pa je bila, da je bilo v vsakem naslednjem vagonu manj ljudi. Ko končno pridem do 7, kjer ni skoraj nikogar mi pade v glavo zamisel, da lahko gre Kaja tja spat. Ves čas sem namreč razmišljal, da ima Kaja tekmo čez 36 ur, midva pa že dva dni nisva normalno spala, plus časovna razlika je 6 ur, ki bo odločilno vplivala na najino dnevno počutje. Grem nazaj do Kaje in ji predlagam, da bom ostal pri prtljagi, ona pa naj gre spat tja. “Če pride kontrolor ga vprašaj, če lahko ostaneš ali pa poskusi doplačati za tisti vagon”, ji rečem. Kaja se strinja in jaz ostanem na prvotnih sedežih. Žal zaradi prtljage ni bilo možno preseliti vsega med to gnečo ter s pokvarjenim kovčkom. Poskušam zaspati. Ko mi okoli polnoči le uspe (v Sloveniji je bila takrat šele 6 popoldne), pride kontrolor in od mene zahteva vozovnico. Izročim mu jo in s tem je mojega spanja konec. Ni šans, da zaspim nazaj. Med tem dobim sms od Kaje, da so bili tudi pri njej in je lahko doplačala za posteljo. Super si mislim! Glavno je, da se ona spočije, kar se da najbolj zaradi tekme naslednji dan. Gledam ostale ljudi kako vsi spijo, jaz pa ne morem. Poleg tega tudi nisem zaupal nobenemu okoli mene, saj bi me mogoče lahko kdo okradel, če bi preveč trdno zaspal. Zares sem se počutil nelagodno, občutek sem imel, kot da le čakajo da zaspim in mi vzamejo kaj…Grem brati »Rafo«, delam zapiske in razmišljam… Lakota me grabi, saj že dolgo nisva pošteno jedla, na vlaku pa ni bilo prodaje hrane. Vsaj v delavskem razredu ne… Nazadnje sva pošten obrok jedla v četrtek popoldne v Ljubljani (saj veste kako je hrana na letalu, za majhnega otroka je dovolj, zame pa niti slučajno ne). K sreči sem kupil banane in nekaj maslenih rogljičkov (ki to tam niso) na železniški postaji in jih pojedel. Upam, da vsaj Kaja lepo spi. Ure so počasi minevale. Najmanj 10000x sem pogledal na uro. Noge me bolijo ker jih niti stegnit ne morem pod kotom, ki bi mi ustrezal. Par, ki sedi nasproti vprašam kdaj bo najina izstopna postaja in mi v kitajščini nekako povesta, da gresta dol na enaki kot midva. Vsaj zdelo se mi je, da sem ju razumel :). Jupiiii. Ura je 5.10, ko sva bila s Kajo dogovorjena da se vrne, saj je bil 5.27 predviden postanek na najini končni postaji. Kaja je točna, ter tudi vlak se ustavi točno ob 5.27. Neverjetno. Na minuto natančno po 8 urah vožnje… Samo taksi še morava najti ob 5.30 zjutraj in sva v hotelu. Zopet naju napade trop taksistov. Tokrat čakajo kar s »tuktuki« oz. ne vem kako se jim reče tukaj (izgledajo pa enako kot oni na Tajskem…) Ni šans, da greva s toliko prtljage notri jim rečem, ter jih odganjam. Napotiva se na drugo stran, kjer ob glavni cesti zagledam stati tri taksije. Že prvi ve kje je hotel in naju je pripravljen peljati za manj denarja kot sva pričakovala, oz. je pisalo na internetu. Super! Res je, da zgleda avto slabše kot naše “stoenke” iz 90 let ampak nekako sva vse zbasala notri (jaz sem se usedel zadaj na prtljažnik, da sem ga zaprl :)) in se odpeljali. Utrujenost je bila na vrhuncu. Brez tuša in postelje že dve noči, lačna in žejna, po 15 minutah zagledava hotel in ob 6.00 vstopiva. KONČNOOO na cilju. Prijaviva se, ter odhitiva vsak do svoje sobe, kjer je bil tuš nekaj najlepšega. Hitro na zajtrk, malo odspati, potem pa na trening in naj se dogodivščina začne 🙂

 

 

No Comments

Post A Comment