Tennis Cokan | Viza, da te kap  – Pot na prvi Grand slam v Avstralijo
15681
post-template-default,single,single-post,postid-15681,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-theme-ver-16.1,qode-theme-bridge,disabled_footer_top,disabled_footer_bottom,wpb-js-composer js-comp-ver-5.4.7,vc_responsive
 

Viza, da te kap  – Pot na prvi Grand slam v Avstralijo

Viza, da te kap  – Pot na prvi Grand slam v Avstralijo

Ponedeljek, 11.1.2016. Ura je 19.15, ko z družino prispem na letališče Jožeta Pučnika Ljubljana. S Kajo sva bila dogovorjena, da se dobimo ob 19.20 saj je bil let do Beograda ob 20.15 (kasneje pa presedava še enkrat), a so malo zamujali, zato stopim sam do okenca za oddajo prtljage, ker dodatnega časa ni bilo ravno veliko. Prijazni uslužbenki izročim potni list. »Gospod še vašo vizo za Avstralijo mi dajte prosim«, reče. »KAJ??? KAKŠNO VIZO?«, se začudim. Razloži mi, da za potovanje v Avstralijo potrebujem vizo in je zelo presenečena, da tega nisem vedel. Jasno mi tudi pove, da brez nje ne grem nikamor… Kličem Kajo, ki se mi javi z besedami… »ravno smo startali z Ljubljane« (seveda se je hecala in me je želela malo ustrašiti, a imela sva dosti večji problem). Ko ji po telefonu razložim situacijo, ji vse skupaj ni več smešno… Brez vize ne moreva v Avstralijo. Ura je 19.30, ko Kaja z družino prispe na letališče, v Avstraliji pa je trenutno torek in 5.30 zjutraj. Karti do Avstralije ne potrebujem razlagati, da sta bili ZELO dragi (okoli 2500€ za oba) in ti v primeru, da te na letu ni, propadejo. Potujeva na mladinski Avstralian Open, ki se začne čez nekaj dni… Situacija v tistem trenutku ni bila rožnata, PANIKA!!!

Pred nadaljevanjem bi rad razložil, zakaj je prišlo do tega, da nisva vedela za vizo. Ker je šlo zame za novo izkušnjo, potovanje na drugi konec sveta, igranje mladinskega Grand Slama itd., sem se na treh različnih naslovih pozanimal, na kaj morava biti s Kajo pozorna in česa ne smeva pozabiti (pri ljudeh, ki so tam seveda že bili). Dobil sem ogromno koristnih informacij, na katere sem se pripravil in jih preveril. Poiskal sem nama celo nočitve pri Slovencih, ki živijo tam itd. Skratka vse sem imel pod kontrolo, oz. vsaj mislil sem tako. Zakaj nama nihče ni omenil, da potrebujeva vizo in nam ostalim to ni prišlo na misel prej, ni nobenemu jasno. Sam pa niti pomislil nisem na to, saj sem le sledil navodilom starejših in izkušenih trenerjev…

Stevardesi in gospoda z AIR Serbija vprašamo, ali je kakšna možnost, da počakava v Beogradu in nama jo priskrbijo do takrat, ter naju spustijo od tu brez nje. Ni možnosti! Razložijo nam, da je edina opcija, da jo uredimo »online« v tem trenutku. Včasih traja nekaj minut, da jo dobiš, včasih pa tudi nekaj dni… Nimamo kaj za izgubiti si rečemo in se vsi zapodimo v telefone. Do zaprtja oddaje prtljage pa le še 10 min. V glavi se nam odvijajo vse mogoči filmi… Ne greva v Avstralijo, kako se bodo smejali vsi, potrebno bo kupit nove karte inp. Na internetu najdem telefonsko številko Avstralskega veleposlaništva v Sloveniji za nujne primere. Po nekaj sekundah klicanja se mi javi gospa, ki je zelo prijazna in mi pove, kje najdem povezavo do obrazca za izpolnit pravo vizo (do takrat smo namreč izpolnjevali napačnega). Prosim jo, če nam lahko pomaga, da nam ta obrazec potrdijo. Razloži mi, da bo poskusila kontaktirati nekoga v Avstraliji, ampak so zelo male možnosti, ker je tam noč in nihče ne dela. Poslovim se in upam na čudež.

Med tem nam odgovoren uslužbenec za AIR Srbija pove, da žal zapirajo »gate« in da se vidimo naslednjič. Ne zmenimo se zanj ter izpolnjujemo obrazec zame in za Kajo. Približno 19.55 je obrazec izpolnjen in poslan, a tudi »gate« je že zaprt in stevardese le še pospravljajo stvari. Nikjer nikogar. Nesrečni in vdani v usodo stojimo v avli letališča in se pogovarjamo o možnostih naslednjega potovanja. 20.03 pa jaz dobim povratni mail, ki izgleda kot potrjena viza. »VIZO IMAM« se zaderem! Tudi Kajina mami preveri mail in tudi tja je prišel njen potrditveni mail. Začnemo skakati okrog in se dreti: »Imamo vizo, odprite check-in!« Stevardesi prideta do nas, saj ne verjameta, da smo dobili vizo v tako kratkem času in sredi noči v Avstraliji. Ko vidita, da jo zares imamo, gresta do gospoda z AIR Serbija in ga prosita, naj naju spusti na letalo. Na najino srečo privoli. Hitro uredijo, da nama tam natisnejo vizo, med tem ponovno odprejo check-in, stehtamo kovčke in stečeva skozi carinski pregled. Seveda naju tudi tam ustavijo in normalno pregledajo. Tečeva po hodniku do »gejta«, kjer naju čaka stevardesa. Po telefonu jo nekdo pokliče. Mislim si, pa ja ne bova sedaj ostala tukaj tik pred vrati. »Ati od Kaje vama je pozabil dati 1000 avstralskih dolarjev gotovine,« reče. Primeva se za glavo in si misliva saj vseeno, a čez minuto do nas priteče gospod z Air Serbija, ki je bil tako prijazen, da je za nama prinesel še gotovino. NEVERJETNO. Prideva na letalo. Vsi že sedijo in naju čudno gledajo. Usedeva se. Srce mi je razbijalo 1000 na uro, saj mi niti približno ni bilo jasno, kako smo to speljali in sedaj res sediva na letu za Beograd in Avstralijo. Še 10 minut nazaj se je to zdela znanstvena fantastika. Tudi za osebje »brniškega« letališča je bila to najbolj neverjetna zgodba, so kasneje dejali Kajinemu očetu in mami, midva pa sva se prvič odpeljala na drugi konec sveta, na najin prvi Grand Slam.

p.s. Od takrat je viza prva stvar, ki jo uredimo pred potovanjem 🙂

1 Comment

Post A Comment